Kakšna duhovna moč!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. maj 2010 / 06:00

Bogdan Osolnik, prvi urednik Gorenjskega glasa, je svoja medvojna doživetja opisal v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas. Izšla je 1989 in davno pošla. Tik pred izidom je dopolnjena izdaja, mi pa imamo privilegij, da iz nje navedemo nekaj dragocenih in doslej neobjavljenih odlomkov ...

Osolnik v novi izdaji svoje knjige poudarja tisto, kar je izpostavil tudi na preji: da je bil narodnoosvobodilni boj na Gorenjskem drugačen kot v drugih slovenskih pokrajinah. »Ko danes, po več kot 60 letih, obnavljam svoje spomine na delovanje v NOB, so mi še posebej dragi utrinki iz doživetij na Gorenjskem, na tem prelepem delu slovenske zemlje, ki ga je v drugi svetovni vojni doletela najtežja usoda pod nacistično okupacijo. Zdi se mi, da v slovenski zavesti in celo v našem zgodovinopisju še ni prišla do polnega izraza vsa tragika, pa tudi vsa veličina narodnega upora na ozemlju pod nacistično okupacijo, čeprav je to usodo doživljala velika večina Slovencev. Slovenski narod je bil v drugi svetovni vojni postavljen v mnogo težji položaj kakor drugi narodi Jugoslavije, ker ni bil samo okupiran, temveč tudi obsojen na izginotje. Tej usodi pa je bilo najbolj izpostavljeno tisto njegovo ozemlje, ki je po sporazumu med Hitlerjem in Mussolinijem prišlo pod nemško nacistično oblast, to je vsa Gorenjska in Štajerska. Za osvajalno os Rim-Berlin sta bili še posebej pomembni obe pokrajini, tako zaradi geostrateške lege njunega ozemlja, kakor tudi zaradi prometnic, ki potekajo preko tega prostora. Nacistični okupator ni skrival svojih namenov, temveč je takoj začel izvajati načrt ponemčevanja s prepovedjo slovenskega jezika in šolstva, s preseljevanjem slovenskega prebivalstva in naseljevanjem nemških kolonistov ter z uvajanjem brezobzirnega policijskega terorja.«

Avtor teh besed ugotavlja, da jugoslovansko partizansko vodstvo ni dovolj upoštevalo teh posebnosti, ko je pritiskalo na slovensko, naj si tudi na Gorenjskem čim prej izbori večje osvobojeno ozemlje. Gorenjska je bila za tisti čas nadpovprečno razvita industrijska pokrajina in nekateri voditelji so v skladu s svojo marksistično ideologijo pričakovali, da bo delavstvo sledilo njihovim pozivom in zgledom iz drugih delov Jugoslavije in se množično uprlo. »Sredi leta 1942 so iz Dolenjske v ta namen poslali na Gorenjsko takrat najmočnejšo slovensko partizansko enoto. t. i. 2. grupo odredov. Njen prihod so Nemci dočakali z močno okrepljenimi silami in jo zapletli v neprestane, srdite spopade, tako da se je morala z velikimi težavami prebijati na Štajersko. V vseh teh bojih je imela hude izgube, v spopadih pa je zelo trpelo tudi civilno prebivalstvo. Neuspeh te vojaške akcije so nekateri neupravičeno pripisovali slabi pripravi s strani gorenjskega partizanskega vodstva in premajhni borbeni zavesti na Gorenjskem. V resnici pa je prav tukaj upor okupatorjem že ob koncu leta 1941, s poljansko vstajo in dražgoško bitko, predstavljal največje in najbolj odmevno dejanje protifašističnega osvobodilnega boja v vsej okupirani Evropi.« (Naj si dovolim tale pripis: v 2. grupi odredov je bil tudi moj oče; v nemškem obroču na Gabrški gori je komandant Franc Rozman Stane njega in še enega borca poslal v izvidnico, padla sta v nemško zasedo, očetov soborec je bil ubit, oče pa le lažje ranjen, preživel je in konec vojne dočakal v nemškem taborišču …) Osolnik je na preji poudaril tudi posledični pomen dražgoškega boja; ta naj bi odvrnil nemške oblasti od načrta, da iz širšega pasu ob nemško-italijanski meji na Gorenjskem izselijo vse prebivalstvo. Če to drži, ta boj pač ni bil le partizanska »avantura« …

Tudi sicer je bil gorenjski NOB drugačen, po celi vrsti posebnosti, ki jih v drugih območjih Jugoslavije niso poznali ali pa so bile manj uveljavljene. »Med njimi so bile še zlasti pomembne: razvitost delovanja OF v okupiranih mestih, funkcioniranje kurirskih relejnih linij, razvitost partizanske sanitete in visoka kvaliteta ilegalnega tiskarstva. Na Gorenjskem tudi ni bilo delitve in državljanskega spopada vse do zadnjega leta pred koncem vojne, ko je nemški Gestapo ustanovil Gorenjsko samozaščito /Oberkrainer Selbstschutz/, kot svojo pomožno policijsko organizacijo. Kolaboracije z okupatorjem ni mogoče označiti za sodelovanje v državljanski vojni, ker jo je neposredno organiziral in vodil nemški Gestapo. Tega dejstva ne upoštevajo dovolj tiste obravnave dogajanja na Slovenskem v drugi svetovni vojni, ki se ukvarjajo predvsem z razvojem v Ljubljanski pokrajini in to posplošujejo na vso Slovenijo.« »Gorenjska samozaščita« torej ni bila slovenska domobranska, ampak le pomožna gestapovska formacija. To je huda obtožba. »V domobranske enote so v zadnjem obdobju vojne odhajali nekateri domačini iz strahu pred partizansko mobilizacijo in bližnjo zimo. Nemci pa so omogočili tistim, ki so se prijavili k domobrancem, da jim ni bilo treba služiti v nemški vojski. Tako je v nekaj mesecih število gorenjskih domobrancev naglo naraslo na več kot 2000 mož, kar je pomenilo znatno okrepitev policijskih sil nacističnega okupatorja in še povečalo trpljenje gorenjskega prebivalstva prav v zadnji fazi vojne.«

Poleg temnih je imelo dogajanje na Gorenjskem med 2. sv. vojno, kot rečeno, tudi mnoge svetlejše plati. Ena teh je bilo partizansko tiskarstvo. O njem nam je Osolnik pripovedoval tako v intervjuju za naša Snovanja (6. aprila) kot na preji, o tem piše tudi v knjigi, v katero pogledujemo. Naš zapis pa sklenimo z besedami, ki jih je o vlogi našega gosta v gorenjskem NOB zapisal umetnostni zgodovinar in pesnik Miklavž Komelj v svoji kapitalni knjigi Kako misliti partizansko umetnost (2009, str. 469). Kulturno politiko na Gorenjskem je po njegovem odlikovala posebna širina, to pa je vanjo prinesel ravno Osolnik, ko je postal sekretar pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko. Fenomen je bil že to, da so si sploh upali gojiti slovensko kulturo na ozemlju, kjer je hotel okupator iztrebiti slovenščino; posebna moč partizanske kulture je bila tudi v dejstvu, da se ni omejevala na »propagandistično utilitarnost«. »Kakšna duhovna moč je bila, na primer, v tem, da je v neki zakamuflirani baraki sredi sovražnikovega ozemlja nastajala bibliofilska knjižna izdaja Prešernove Zdravljice!«