Trideset let po prvi medalji

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. februar 2012 / 06:00

Po tridesetih letih je spomine na prvo slovensko medaljo v alpskem smučanju na velikih tekmovanjih obujal danes 52-letni Škofjeločan Boris Strel. "Spomini so še zelo živi, nimam pa kakšne nostalgije po tistih časih," pravi nekdanji specialist za veleslalom, ki v smučanju še vedno uživa.

Prihodnji konec tedna bo v Kranjski Gori 51. Pokal Vitranc. Tokrat pa bomo v alpskem smučanju čas zavrteli nazaj. V začetku februarja je namreč minilo trideset let od prve slovenske medalje v tem športu na velikih tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu v Schladmingu je bron v veleslalomu osvojil Škofjeločan Boris Strel. Danes 52-letnega nekdanjega specialista za veleslalom smo minuli teden obiskali na Krvavcu, kjer ima smučarski servis, izposojo opreme in šolo smučanja.

»To so spomini, ki ne zbledijo, ostanejo, so precej živi, skoraj tako, kot bi se dogajalo pred nekaj dnevi. Ti dogodki so pustili pečat. Da bi imel kakšno nostalgijo po tistih časih, pa ne,« je spomine na dogodke izpred sedaj že tridesetih let obujal Boris Strel. V ospredje postavlja prav sezono 1981/1982, v kateri je najprej 15. decembra 1981 v italijanski Cortini d'Ampezzo dosegel svojo edino zmago na tekmah svetovnega pokala, ki je vse do danes tudi edina slovenska moška veleslalomska zmaga, nato pa 3. februarja 1982 na veleslalomski tekmi svetovnega prvenstva v Schladmingu osvojil bronasto medaljo, prvo za slovensko smučanje na velikih tekmovanjih. Evforija je bila tudi v Sloveniji velika, prav tako pri njem. »Obrat nazaj v cilju in videti trojko na semaforju je bilo zame najprej kot mrzlica, potem mi je bilo toplo, ko si šokiran, ko ne veš, ali je to res ali ne. To se dogaja v sekundah. Potem se zaveš, da je tretje mesto težko premagljivo, ker sem že jaz naredil dober rezultat. Počutiš se gotovega, da te nihče več ne more premagati. Sem pa kljub vsemu počakal še nekaj tekmovalcev, da ne bi bil kot Joel Gaspoz pred menoj, ki se je že slikal in se veselil tretjega mesta, potem sem ga pa prehitel,« so še živi njegovi spomini na Schladming, pa tudi na celotno sezono: »Pred sezono sem že bil v prvi jakostni skupini, potem pa jo zaradi okoliščin izgubil. Zadnjih nekaj tekem prejšnje sezone nisem odpeljal tako dobro, zato sem imel potem startno številko med 15 in 20. Veliko sem vložil v priprave na sezono in velik motiv mi je bil vrniti se med elito. Že s prvimi tekmami v decembru sem pokazal, da sem tega zmožen.«

Z aktivnim smučanjem je končal po sezoni 1984/1985. Poleg omenjenih uspehov je januarja 1981 na tekmi svetovnega pokala v Adelbodnu z drugim mestom prvič stopil na stopničke za najboljše. Dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah. Leta 1980 je bil v Lake Placidu osmi, štiri leta kasneje v Sarajevu pa peti, obakrat v veleslalomu. Tudi zdravstvene težave so bile razlog, da se je odločil smuči postavili v kot. »Kakšnih večjih poškodb v karieri nisem imel, razen strganih vezi, do česar je prišlo na smuku za državno prvenstvo na Bjelašnici. Sem pa imel velike probleme s hrbtom in hrbet je bil moj konstantni sovražnik. Bolečine so bile tudi do te mere, da sem zelo težko hodil. V večini primerov sem stisnil zobe in vozil z bolečino. S tem sem moral živeti, a v nedogled ne gre. Poškodba na Bjelašnici je v danem trenutku naredila svoje in le še dodala k že tako malce okrnjenemu kondicijskemu programu zaradi težav s hrbtom. V naslednjih sezonah se je poznal manko tega dela. Nisem mogel trenirati stoodstotno in potem težko držiš stik s svetovnim vrhom. Ni pa mi bil motiv smučati okrog dvajsetega mesta in zato sem se odločil, da končam kariero. Poleg tega se je takratno vodstvo smučarske zveze odločilo, da Filip Gartner ne bo več trener. Meni pa ni bilo več privajati se na novo delo in sem nehal tudi jaz,« je pojasnil.

Tudi po koncu kariere je ostal smučarsko aktiven. »Kar se tiče smučanja, sem bil vedno aktiven, res pa je, da sem leto, dve po končani karieri izredno malo smučal. Smučanja niti nisem pogrešal, ker je bila zasičenost dosti velika,« je dejal Boris Strel. V letošnji zimi je bil na smučeh le enkrat minuli teden, pa še to le za eno uro. »V tem obdobju sem predvsem delovno aktiven. Zimska sezona je naš vrhunec dela. Ni prostih dni. Več časa bo marca. Naredim pa vsako sezono od petnajst do dvajset smučarskih dni.« Med vratci ne smuča več: »Ko sem prenehal s tekmovalno kariero, sem se odločil, da se ne bom pretirano udejstvoval tekmovanj, posebej ne takšnih, kjer bi bil v ospredju rezultat. Drugače je s kakšnimi humanitarnimi, zabavnimi prireditvami. Ena takšnih bo 3. marca RetroFest na Krvavcu, ki ga bomo združili tudi s tem, da bom povabil prijatelje takratne generacije, ki so bili v Schladmingu ali celo sezono z nami na tekmovanjih, pisali zgodbo tistega časa. Tekmovalnosti ne pogrešam, jo je bilo dovolj. Ko enkrat nisi več v tem, glava bi, telo pa ne more in potem si nevaren sebi in ostalim. Hitrost na snegu je lahko zelo nevarna in tega bi se morali bolj zavedati. Morda se celo premalo sankcionira smučarje, ki dobesedno izzivajo, pretiravajo s hitrostjo. V smučanju poskušam predvsem uživati in te nove smuči res dajejo užitek.« Aktiven je tudi v poletnih mesecih, ko je veliko v naravi, družbo mu delata tudi dva psa. Kot pravi, s kondicijo nima težav, v rekreaciji uživa in upa, da bo tako ostalo tudi še naprej.