Legendarni Kifo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 20. maj 2010 / 06:00

Tako ga kličejo prijatelji in prijateljice. Mamica ga kliče Kristl, za ves vaterpolski svet pa bo vedno Krištof Štromajer.

Krištof je bil legenda že za časa aktivne kariere. Pravzaprav je postal prva legenda vaterpola v Sloveniji že v mladinskih kategorijah. S svojo karizmo je znal prepričati soigralce, trenerje in direktorje. On je tisti, zaradi katerega je vaterpolo v Kranju postal zanimiv šport. Krištof in njegova generacija vaterpolistov, kot so Peranovič, Troppan, Hajdinjak, Balderman, Belofastov, Homan …, so bili razlog za celo »modno« gibanje v mestu. Deklice, punce so hodile na bazen gledat te najbolj postavne športnike, in tam, kjer so bila dekleta, so morali biti še drugi fantje in tako je bazen postal stičišče, podobno takratnim disko klubom. Skoraj desetletje je bil bazen glavna modna točka ob vikendih v Kranju. S svojim načinom igranja je bil aboniran kapetan Triglava in državne reprezentance. Odkril in »porinil« v bazen ga je starosta kranjskega vaterpola Rado Čermelj, takratni eksperimentalni trener v šoli plavanja in vaterpola, ko je bil Krištof v četrtem razredu osnovne šole. Med plavalci je bil le dva meseca, ko je Rado že odkril njegov talent za igro z žogo v vodi. Ni se zmotil. Še zdaleč ne. Od takrat pa vse do upokojitve je trajalo štiriindvajset let. Vse od takrat naprej je bil Radov varovanec med najboljšimi v tem športu. V pionirskih, kadetskih, mladinskih kategorijah je bil nekajkrat najboljši strelec in igralec v Jugoslovanski prvi ligi. Bil je stalni reprezentant v vseh jugoslovanskih kategorijah. Z mladinsko reprezentanco bivše skupne države je bil evropski prvak. Po tem uspehu in še v najstniških letih so se zanj pulili vsi najboljši vaterpolski klubi takratne Jugoslavije. Po enoletnem poskusu v zagrebški Mladosti se je raje vrnil v domači Triglav. Pravi, da je enostavno preveč pogrešal klapo iz Kranja. Danes, ko ne igra več aktivno, ampak zgolj veteransko - občasno, pa je resnična vaterpolska legenda, ki je zapustila zelo močan pečat v tem športu. Igral je, in bil kapetan reprezentance, na dveh evropskih prvenstvih, v Firencah in v Kranju. Kdaj bo spet podobno prvenstvo v Kranju, ga nisem vprašal. Slovenija se ni nikoli uvrstila na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre. V njegovi generaciji je za olimpijske igre zmanjkal en gol, za svetovno tudi en gol. Strokovnjaki se še danes ne morejo odločiti, ali je ali ni najboljši slovenski vaterpolist vseh časov. Odločili se bodo verjetno, ko bo šlo tej igri v vodi bolje in bo več časa za razmišljanje o preteklosti, ker zdaj gre oz. bi moralo iti več časa za razmišljanje o sedanjosti in delu za prihodnost. »Slovenski vaterpolo je v krizi,« pravi Krištof. »Ne zato, ker se je najboljša generacija poslovila. Problemi tičijo povsod drugod. Tako kot v večini gospodarskih podjetjih je tudi v športnih klubih. Vsa Slovenija je v krizi in ko se bo skobacala iz nje, lahko realno pričakujemo tudi boljše čase za vaterpolo, saj je to šport, ki ima zdrave in globoke korenine v slovenskem športnem prostoru«, dodaja Krištof. Z njegovo športno upokojitvijo leta 2005 je tudi vaterpolo v Kranju in Sloveniji zamrl. Ob bazenih ni več gledalcev in mladincev ne hodijo več gledati najstnice. Bazen je ob večerih pust, osamljen. In kaj je ostalo? Ostala je volja za delom. Vaterpolo v Kranju je odvisen od kluba Triglav in če ga bo kdo izvlekel na stara pota, je to Tadej Peranovič, ki je ob Štromajerju zdaj že več kot pol življenja posvetil temu karizmatičnemu klubu.

Krištof, kaj vam je ostalo od štiriindvajsetletne kariere vrhunskega vaterpolista?

»Ostal mi je občutek po določeni hierarhiji v življenju. To mladi danes skoraj ne vedo več, kaj je. Šport je podoben vsaki službi, vsakem podjetju, v katerem se mora vedeti, kaj kdo počne, za kaj je odgovoren in kakšen je »vozni red«. Ostale so mi delovne navade. Porazi ne bolijo, ker sem se jih navadil. Zmage znam prenašati realno. Porazi in zmage pa so v »pošportni« karieri najbolj povezani z družino in službo. Ostali so mi vrhunski spomini, najboljši prijatelji, ki sem jih spoznal v športu, in nekaj ljudi, brez katerih bi ne bil to, kar sem, tako da z navdušenjem lahko rečem: Hvala staršem in Radu Čermelju. Hvala Igorju Štirnu, Tomu Baldermanu, Brunu Siliču, Ozrenu Bonačiču in vsem tistim, s katerimi in proti katerim sem se v vodi boril za žogo in gol, in tistim, ki sem jim povzročal sive lase ali pa prešeren smeh. Vsakdo izmed njih je bil delček, s katerim sem se sestavil v osebo, kakršno pač sem se (smeh). To je tisto, kar mi je ostalo in je nepozabno. Če mislite materialno, mi ni nič. Vaterpolo je reven šport.«