V iskanju delfina

Nedelja se je nadaljevala tako, kot se je začela, v slogu hladno-toplo.

No, pa smo zares v Ukrajini. Najprej smo hoteli potrošiti še zadnjih sedemnajst moldavskih lejev za paradižnik, pa je tip izjavil, da »ne bere« lejev. Razumeli smo, kot »bejž mi nekam s tem denarjem«, in se obrisali pod nosom za nakup, saj nam še ni uspelo zamenjati evrov v ukrajinski denar. Mimogrede, to se je zgodilo le dober kilometer od meje. Toliko o medsosedskih odnosih. Bi rekel, da nam gre s Hrvati in njim z nami še presenetljivo dobro. No, vsaj kadar gre za biznis. Pravzaprav se je kar nabiralo tisti dan, slaba karma nas je spremljala že od jutra in se je očitno namenila še naprej potovati z nami. Začelo se je s policajem, občutke smo nekoliko popravili v vinariji, spet nam je malo »dol padlo« na meji, v podobnem »gor in dol« smislu pa se je tudi nadaljevalo. Bila je namreč nedelja popoldne, bili smo brez ukrajinskega denarja, menjalnice nikjer nobene, pa tudi bencin nam je počasi šel h koncu. »Še dobro, da imamo naslov kampa v Odesi, bomo že nekako,« smo si mislili. Ha, samo mislili, spet pa se je obrnilo drugače. Dan se je namreč tako, kot se je začel, tudi nadaljeval v slogu »hladno-toplo« oziroma »o kako fino-bog pomagaj«.

Pripeljali smo se v Odeso in na prvi bencinski črpalki, kjer so vzeli Eurocard, tankali. Nikoli ne veš, Odesa je veliko mesto in kdo ve, na katerem koncu je kamp. Navdušenje, ko smo opazili znak za kamp Delfin je splahnelo, ko smo prišli v večje križišče brez kakršnih koli oznak, kam naprej. Darja najde kamp na nekem malem zemljevidu iz Lonely Planeta in bolj na pamet kot ne gremo kar naprej, spotoma pa sprašujemo, ali morebiti vendarle ne gremo v pravo smer za našega »delfinčka«. Ko se le znajdemo na pravi ulici, si mislimo, le še številko 307 poiščemo, pa bo. Ni bilo.