Zasadil je drevo prijateljstva

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Muzejsko društvo Škofja Loka je na Blaznikovem večeru aprila someščanom predstavilo upokojenega pedagoga Lojzeta Malovrha.

Štiriinosemdesetletni Lojze Malovrh je vse življenje delal v pedagoškem poklicu, najprej kot učitelj na osnovni šoli, gimnaziji in strokovni šoli, nato je bil ravnatelj škofjeloške gimnazije, zadnje aktivno desetletje pa je bil predstojnik Zavoda za šolstvo v Kranju. Zelo dejaven je bil tudi v škofjeloškem družbenem življenju. Kot podpredsednik občine je vodil priprave na praznovanje tisočletnice Škofje Loke. Bil je pobudnik male Groharjeve slikarske kolonije, vodil takratno ljudsko tehniko, pred več kot petimi desetletji pa so na njegovo pobudo na šolskem vrtu današnje osnovne šole Škofja Loka – Mesto zasadili park, ki je danes zaradi blagovnice Nama sicer nekaj manjši, v njem pa še vedno stoji drevo prijateljstva ginko biloba. Slednjega si za svoj simbol želijo v Društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, katerega častni član je Lojze Malovrh. Veliko njegovih stanovskih kolegov se je tudi udeležilo pogovora, ki ga je ob letošnjem okroglem jubileju škofjeloške gimnazije z Lojzetom Malovrhom pripravilo Muzejsko društvo Škofja Loka.

Lojze Malovrh je nanizal veliko drobcev iz svojega življenja, od otroštva na Suhi, njegovih šolskih let, ko so učitelji že kmalu ugotovili, da »iz tega fanta še nekaj bo«, prek gimnazijskega obdobja, ki ga je prekinila vojna, njegovega služenja vojaškega roka do poznejšega poučevanja. »Leta 1947 sem na škofjeloški gimnaziji poučeval oficirje. Pred menoj je bilo štirideset oficirjev s pozlačenimi epoletami, ki so me ob prihodu strumno pozdravili: smrt fašizmu! Odzdravil je namesto mene kar razredni starešina: svobodo narodu. Fante sem poučeval o bojnih strupih,« se prvega povojnega srečanja s pedagoškim poklicem spominja Lojze Malovrh. Ko je pozneje učil v osnovni šoli in gimnaziji, ga je večkrat nadzirala šolska inšpekcija, vendar je imela za njegovo poučevanje vedno le dobre ocene. Na gimnaziji je z učenci, ki so želeli študirati kemijo, pri pouku izvajal poskuse. Ko ga je obiskal šolski inšpektor, mu je bila ura očitno všeč in je Malovrha predlagal za svetovalca za kemijo za vse gorenjske šole.

Zaradi česa je bil pri svojih učencih tako priljubljen, da so si ga zapomnili do svojih sivih let, je zanimalo voditeljico večera Mileno Miklavčič. Lojze Malovrh je dejal, da se je ravnal po nasvetu profesorja Toma Podnarja. Učenci so se radi učili in tudi dobivali dobre ocene, svojega učitelja so imeli radi tudi zato, ker ni nikoli povzdignil glasu, v razredu ni nikoli sedel, stal je ali hodil po razredu, da so drug drugega videli, pouk je popestril s kakšno dogodivščino. Pri pouku je s pridom uporabljal opremo, ki je bila na voljo v šoli, denimo zelo dober kabinet za biologijo na škofjeloški gimnaziji ali kemijski laboratorij. Pozneje ko je bil tam ravnatelj, so uredili fono laboratorij, takrat so odprli tudi športne oddelke. Lojze Malovrh se iz svojih pedagoških let spominja tudi številnih reform, spominja se, kako so ukinili delovno šolske sobote, pa kako je pri škofjeloškem gospodarstvu dobil pomoč za opremo učilnic v strokovni šoli, kjer je delal. Bil je tudi pobudnik za nastanek šolskega centra, ki je združil gimnazijo in dve strokovni srednji šoli. Doživel je celodnevno šolo in usmerjeno izobraževanje, ko je enajst let vodil območni zavod za šolstvo. Leta 1987 pa je vstopil v tretje življenjsko obdobje. Vse, kar je v življenju počel, je delal z veseljem, v veliko oporo mu je bila družina: žena Francka, prav tako učiteljica, in hčeri Jolanda in Sergeja; pa tudi cela vrsta dobrih sodelavcev. Če bi znova začenjal svojo poklicno kariero, bi bil spet učitelj, je Lojze Malovrh povedal na Blaznikovem večeru.