Kdo je zmagal?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. maj 2010 / 06:00

To nedeljo, 9. maja, je spet dvojni spominski dan: dan zmage nad fašizmom in dan Evrope. Mineva že 65 let od 9. maja 1945, ko naj bi se v Evropi končala druga svetovna vojna, in 60 let od 9. maja 1950, ko je francoski zunanji minister Robert Schuman objavil deklaracijo, v kateri je predstavil zamisel o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi; udejanjena je bila že 1951, v ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, iz te pa sta se pozneje razvili Evropska gospodarska skupnosti in današnja Evropska unija. Šlo pa ni toliko za premog in jeklo kot za iskanje načina, kako v miroljubnem in najprej predvsem gospodarskem sodelovanju, zlasti med Nemčijo in Francijo, preprečiti bodoče vojne v Evropi.

Schumanova zamisel je bila očitno uspešna; kdo bi danes pomislil na možnost ponovne vojne med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni nasprotnici v prvi in med največjimi v drugi svetovni vojni. Zdi pa se, da je Evropa oziroma EU kot njeno jedro, na pragu prave finančne vojne. »Reševanje« Grčije, ki je na robu finančnega bankrota in novih socialnih nemirov, utegne dobiti neslutene in nevarne razsežnosti. Gre za balkansko državo in za manire, o katerih bi lahko Slovenija marsikaj povedala drugim državam unije – glede na svoje bogate izkušnje s tovrstnimi manirami v nekdanji jugoslovanski federaciji. Saj se vsi še dobro spominjamo velikanskega finančnega brezna, v katerem so izginjala sredstva za pomoč »nerazvitim«, pa afere Agrokomerc in srbskega vdora v zvezni denarni sistem … V državah evropskega severa, zlasti v tistih, ki živijo v duhu protestantske etike in v katerih sta finančna disciplina in plačevanje davkov vrlina in ne le dolžnost, si očitno težko predstavljajo razmere, v katerih je vrlina ravno obratno: kako z denarjem razsipati in se davkom izogibati. Mi smo to spoznali že v Jugi, mnogi Evropejci bodo očitno šele zdaj. Razkrila pa se bo tudi špekulantska vloga evropskih poslovnih bank, ki so Grkom posojale denar za njihove »mutne« posle. Krivda grškega »folka«, ki gre spet na ulice, je v celi zadevi še najmanjša, a tudi mali ljudje niso brez nje; dokler so na evropski račun ob trinajsti dobivali še štirinajsto plačo, niso prav nič protestirali …

V bližnji prihodnosti bomo torej priča evropski finančni vojni in videli bomo (morda), kdo bo v njej zmagal – sile denarnega in moralnega reda ali špekulanti in korupcija? Še vedno pa se – po 65 letih – zastavlja vprašanje, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni? Kar se vojaške zmage tiče, so stvari jasne; kaj pa sicer, gospodarsko, socialno, politično, duhovno? Glavne poraženke naj bi bile Nemčija, Italija in Japonska, a te so že dolgo v G7, klubu najbolj razvitih držav tega sveta. Rusija, glavna dedinja zmagovite Sovjetske zveze, je še vedno največja država tega sveta, a le po površini; po gospodarski razvitosti je daleč za vodilnimi, večina njenih ljudi živi na robu preživetja in v moralnem obupu. Kitajska, v kateri je potekal komunistični upor proti japonskemu okupatorju, je svojo zmago dočakala šele 1949, zdaj pa postaja gospodarska velesila, katere rast se zdi neustavljiva. Ugledni ekonomist je izjavil, da bo v tej gospodarski krizi zmagal tisti, ki bo imel največ gotovine – to pa je na državni ravni prav Kitajska, v svojem portfelju ima tudi ogromen delež v vrednostnih papirjih ZDA …

Sicer pa je bila po mojem med največjimi zmagovalci druge svetovne vojne Slovenija. Banovina Dravska iz leta 1941 je 1945 postala republika, čeprav še ne samostojna, in v letih po vojni znova pridobila večino izgubljene Primorske. V teh velikih pridobitvah pa je glavno vlogo odigral državnik, ki smo ga poznali pod imenom Tito …