Slovenci, narod književnikov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 6. maj 2010 / 06:00

Pri Založbi Karantanija sta izšli dodatni knjigi starejših avtorjev v zbirki Slovenski književniki avtorice Marjete Žebovec.

Zbirka Slovenski književniki, ki je na knjižne police prvič prišla pred petimi leti, se je, kot kaže, med bralci "dobro prijela"; prvi del, v katerem so predstavljeni avtorji, rojeni do leta 1899, je razprodan, lani ste predstavili dodatek k tej izdaji, pravkar pa je izšla druga, dopolnjena izdaja obeh knjig, spet ste namreč odkrili še nekaj novih književnikov.

»V dodatni knjigi starejših avtorjev, kot jo »delovno« imenujemo, so predstavljeni tisti avtorji, ki so iz različnih razlogov ostali zunaj knjige Slovenski književniki, rojeni do leta 1899, ki je izšla jeseni 2005. Najprej naj med vzroki, zakaj niso bili predstavljeni, omenim dejstvo, da je bilo veliko zamolčanih: niti v javnosti niti v šolah niti na fakulteti se o njih ni govorilo, torej je logično, da nisem vedela zanje, tak je na primer duhovnik in pisatelj Filip Terčelj. Za nekatere druge smo rekli, da jih ne bi predstavili, ker nekako niso bili takrat dovolj »živi«, čeprav so bili v šolah obravnavani, tak je na primer Jovan Vesel Koseski. Na začetku smo se z založbo dogovarjali tudi, da bomo naredili nekakšen izbor avtorjev, vendar smo potem spoznali, da je vsak izbor subjektiven; zasnova, da se upošteva čim več literatov, katerih dela izhajajo in dobijo vsaj nekaj priznanja v javnosti, pa pomeni, da je krog avtorjev zelo širok.

Zdaj, v dopolnjeni izdaji, pa je bistveno to, da so avtorji, ki so v obeh prvih knjigah predstavljeni po vrsti, razporejeni na novo in sta to dve novi knjigi: Slovenski književniki, rojeni do leta 1869, in Slovenski književniki, rojeni od leta 1870 do 1899. Poleg tega, da so avtorji na novo razporejeni, je predstavljenih sedem novih, za katere ali nisem vedela ali pa so šele pred kratkim dobili samostojno knjižno izdajo, kot na primer Ignacij Borštnik – zanj je do zdaj redkokdo vedel, da je pisal tudi pesmi.«

S tem po svoje dokazujete, kako »živa« je zbirka, čeprav gre za ljudi, ki so živeli in ustvarjali pred sto in več leti. Kako prihajate do novih imen za zbirko, kako odkrivate doslej pozabljene, mogoče celo zamolčane avtorje?

»Največkrat mi pri tem pomagajo ljudje, ki so se navdušili nad avtorji, ki so že zdavnaj pozabljeni. Marsikdo je kakor po naključju naletel na literarna dela, jih prebral in obstal ... Potem pa iskal način, da bi jih predstavil širši javnosti. Velikokrat taki ljudje naletijo na navdušenje na občini, pri kaki kulturni ustanovi in nastane knjiga, ki je pomembna za našo kulturo. Taka avtorja sta na primer na Gorenjskem Mirko Kunčič in Kristina Šuler. Večinoma v takih knjigah najdemo dela, ki so aktualna še zdaj, saj prava umetnina nikoli ne izgubi aktualnosti.

Ko sem raziskovala življenje in delo Janeza Jalna, pa sem tudi jaz našla pesnika, ki me je navdušil: Ivana Sadarja, zadnja leta pred smrtjo je bil župnik na Koprivniku, in v kratkem bo izšla njegova zbirka ...«

Ženske so se v 19. stoletju najbrž še posebej redko izpostavljale kot literarne ustvarjalke ...

»Ja, res je, vendar je zato njihov prispevek mogoče kakovostnejši, saj so se morale bolj boriti za to, da so bila njihova dela objavljena. Lažje je bilo mogoče učiteljicam, ki so pisale za otroke, tako dramska dela kot poezijo, ker so besedila »potrebovale« pri svojem delu – pa tudi otrokom so bila bolj všeč, kar vidimo po tem, da so večinoma še danes živa – pomislimo na Ljudmilo Prunk – Utvo ali Vido Jeraj, na primer; dela marsikaterega učitelja, ki je hotel s svojimi deli predvsem poučevati in vzgajati, pa so več ali manj pozabljena.«

Prednost zbirke je zagotovo število predstavljenih avtorjev, kar nedvomno omogoča dovolj redko sito pri vašem izboru, kriterij je namreč vsaj ena samostojna knjižna izdaja ali uprizorjeno dramsko delo. Pri tem se tudi niste omejili zgolj na »poklicne« avtorje … Kaj vas je vodilo k tako široko zastavljenim kriterijem?

»To sito je samo zunanje, sicer pa se pri izbiranju avtorjev opiram predvsem na mnenje poznavalcev, ki delujejo povsod po Sloveniji. Veliko se srečujem z ljudmi, ki imajo radi književnost in jo dobro poznajo – torej tudi znajo presoditi, ali je določeno delo dobro ali ne. Ko tako zvem za določenega avtorja, poiščem njegova dela, jih prebiram in še sama presodim, ali bi bilo treba človeka predstaviti širši javnosti ali ne. Običajno me prepriča. Kar se pa tiče »poklicnih« avtorjev, jih je pa zelo malo in s temi bi kaj hitro opravili, posledično pa bi bili prikrajšani za veliko lepih in bridkih zgodb ali občutij, o katerih pišejo.

Kot prednost bi omenila tudi slikovno gradivo v knjigah, saj se potrudim, da dobim čim več slik, ki kaj povedo o človeku. Za starejše avtorje jih je treba poiskati večinoma pri institucijah, zelo pa sem zadovoljna, če lahko osebo, ki jo predstavljam, obiščem in se pogovorim z njo, dobim slike in z njimi povezane zgodbe ... Tudi srečevanja s sorodniki literatov so zelo zanimiva.«

Mar vaša širina pri izboru pomeni, da so knjige namenjene predvsem širokemu krogu bralcev in ne toliko stroki?

»Knjige so namenjene predvsem širokemu krogu bralcev, hkrati pa tudi stroki, saj mi je že marsikateri šolnik rekel, da je knjiga uporabna; večina tistih, ki so kupili prvo knjigo, pa je kupila tudi druge tri ... In rečejo, naj jim sporočim, ko bo izšla naslednja. Prav njihovo zadovoljstvo mi daje še dodatno voljo in motivacijo, da delam naprej tako, kot je zastavljeno.«

Na neki način vam je uspelo predstaviti bržkone najbolj temeljit izbor slovenskih književnikov doslej, pravzaprav pa ta še vedno nastaja, v katero smer gredo trenutno vaša prizadevanja?

»Tako temeljit izbor je možen res le s podporo ljubiteljev in poznavalcev. Res je, nadaljevanje nastaja: pripravljam knjigo, v kateri bodo predstavljeni besedni umetniki in umetnice, ki so bili rojeni od leta 1930 do 1944. Tudi v tem obdobju je bilo rojenih veliko tako uglednih, priznanih ustvarjalcev kot tudi takih, ki so ustvarjali predvsem zato, da so izpovedali svoja občutja, manj pa so si prizadevali, da bi za to izvedela širša javnost. Marsikdo je tudi ustvarjati začel šele v zrelih letih ali celo po upokojitvi, saj prej ni bilo časa.«