Moja žena je hladna kot led in mi ne da (12)

Draga Lucija,

Sočustvujem s tvojo situacijo. Popolnoma te razumem. Jaz sem sicer moški, ki bi lahko flirtal z mnogimi, a ne najdem ženske, ki bi mi bila pisana na kožo. Čutim, da si mogoče ti tista, ki bi mi lahko prinesla sonce in srečo. Kaj praviš? Bi bila zato, da se srečava na štiri oči in se bolje spoznava?

Nežen objem z moje strani, Toni

Toni, žal se bova morala za danes posloviti. Najavila se je prijateljica, pa je ne morem vreči čez prav. Moja gsm številka je 031 189 4.., pokliči me kasneje, če hočeš in bova poklepetala. Zeloooo se že veselim,

L.

Lucija svojo zgodbo razpreda naprej:

»Poklical me je okoli druge ure (logično, kasneje me ni mogel, ker je takrat že bil v Marijini družbi). Dvakrat je zazvonilo, a ko sem planila po telefonu, je odnehalo. Počakala sem minuto, dve, ko je pozvonilo še enkrat.

Vzela sem svinčnik in si zapisala številke. Šele potem sem poklicala nazaj.

»Halo, Lucija na tej strani …«

Ko sem zaslišala njegov globok glas, me je vroče spreletelo. Ne poznam nobenega radijskega napovedovalca niti gledališkega igralca, ki bi s tako lahkoto božal moja ušesa. Govoril je mehko, nežno in nevsiljivo. Skoraj šepetal, zaradi česar so me spreletavali mravljinci.

Zaradi izruvanega zoba sem bila še toliko bolj ranljiva, zato sem vsako besedo, ki jo je izrekel, dobesedno posrkala vase.

'To, da te slišim, je zame najlepši trenutek v življenju,' je dejal.

Razbijajočega srca sem preložila telefon iz ene roke v drugo.

'Ljuba Lucija, kdaj ti je bilo v tednu, ki je za nami, najteže?' je nadaljeval nežno.

Vprašanje me je presenetilo, sanjalo se mi ni, na kaj namiguje.

'Morda takrat, ko se je mož obrnil stran od tebe, namesto da bi te objel in stisnil v naročje?'

Malo je manjkalo, da mi niso solze zalile oči.

Kako je to vedel, za boga svetega?!

Zgrabila me je brezglava panika.

Le kaj naj se mu zlažem, da ne bo mislil, da sem potrebna moškega bolj, kot si misli?! mi je švigalo skozi možgane.

Izmučena od navala čustev, ki so me preplavila, je malo manjkalo, da se nisem zjokala.

»Praviš, da si na bolniški?«

Prikimala sem.

»Še ves teden. A upam, da bo vsak dan bolje. Čeljust me že sedajle veliko manj boli, kot me je pred tem.«

'Predstavljaj si, da sem vzel tvoj obraz v dlani, da te poljubljam po licu in pijem tvojo bolečino … takoj se boš počutila bolje, boš videla.'

Govoril mi je točno tisto, kar sem hotela slišati!

Pogledala sem na uro. 14.45!

Govorila sva že celo večnost, še malo pa bom bankrotirala.

'Kaj, ko bi se jutri dopoldan videla?' mi nenadoma predlaga.

'Lahko prideš k meni, če hočeš. Delam doma in si bom zate vzel pet minut časa za kavo.'

'Kje pa stanuješ?' ga vprašam.

Pove mi naslov.

'Pridem, seveda pridem. Lahko že okoli devete ure?' rečem hlastno.

Tiho se zasmeji, mi pošlje poljub in ugasne telefon.

Tisti večer je bil prava grozljivka. Čeljust me je spet začela boleti in zdelo se mi je, da se oteklina širi vse do ušes in vratu.

Ko sem se gledala v ogledalo, bi najraje skočila iz kože.

'Taka mu vendar ne morem priti pred oči,' se jezim in stiskam pesti.

Mož je šel na kegljanje in se je vrnil pozno, polnoč je že zdavnaj odbila. Nisem mogla spati, zato sem ga slišala, ko je pridušeno preklinjal in iskal copate, ki jih je, kot po navadi, našel pod kavčem. Odprl je hladilnik, šel lulat v stranišče, ne da bi za seboj zaprl vrata, potem je prdnil, glasno in z olajšanjem, kot je znal le on, si umil zobe, stopil pod tuš, se obrisal, spet izginil v kuhinji in šele čez nekaj neskončno dolgih minut pridrsal do postelje, se zvalil vanjo, glasno vzdihnil, kdo ve zaradi česa in potem je zaspal prej, preden bi utegnila prešteti do deset.

Ko bi me vsaj pobožal, čeprav le z dvema prstoma, zagotavljam, da zjutraj ne bi šla k Toniju.

Ne bi!

Upam, da se moja identiteta na tej strani ne bo nikoli razkrila, res upam, zato tudi priznam, da se mi je preostanek noči sanjalo o seksu. Nekaj v stilu moške pokorščine. V glavnem, tega se še spomnim, da sem nad njim (moškim) zavihtela bič, ker nisem bila zadovoljna z njegovo predanostjo - potem pa sem zaspala.

Dan se je začel skrajno slabo. Mož prvič po dolgih letih ni šel v službo, ampak je ostal doma. Z nekim tipom iz Novega mesta sta se dogovorila za sestanek. Razlog je bil banalen: avto, ki smo ga prodajali že pol leta in ga nihče ni hotel kupiti. Ne bodi vrag se je kupec našel prav danes!

Nisem vedela, kaj naj naredim, bila sem živčna in izgubljena. Na srečo oteklina zaradi modrostnega zoba še ni izginila, hvaležno sem jo pogladila z dlanjo in ko sem že bila pri vratih, je Borut pokukal na hodnik in me začudeno vprašal: »Mar nimaš bolniške?«

Globoko sem vzdihnila in mu pokazala izmaličeni obraz:

'K zobozdravniku moram. Mar ne vidiš, kakšna sem?'

'Kompliciraš!' se je odkrhal in izginil nazaj v dnevno sobo.«

(Se nadaljuje)