Šepetalnica za veter (32)

Od takrat, ko mu je predala kuverto, se Sergej in Katarina nista več srečala. Pravzaprav je ona čakala na njegov klic, pomislila kdaj, da bi ga podrezala, a bilo je več kot le slutnja, da ga je bolje pustiti pri miru, ker kdo ve, kaj se je dogajalo z njim. Opazila ga je že, zročega v valove, in zvesta svojemu poklicu se je najprej spomnila na verze iz Puškinove pesnitve Bronasti jezdec: Na bregu pustih je valov stal, On, velikih misli poln in v daljo zrl ... Toda ko ga je zdaj videla od blizu, je prepoznala le človeka, na katerega bolj kot prva teža let pritiskata lastna razdvojenost in obup, pa če se je še tako trudil, da ju prikrije, ko jo je pozdravil s širokim nasmehom. Bolje bo poklepetati s tole mlado profesorico, zabiti še nekaj teh ur v kakšnem baru, zabavati jo z zgodbami iz ruskega velemesta, samo da se ne bo nenehno dotikal tistega, kar ju druži. Preteklosti.

V lokalu je bilo temačno, ali pa se je Sergeju samo tako zdelo, luči so bile vendarle prižgane, lična urejenost prostora in moderen dizajn bi morala poskrbeti za prijazen umik od meglene puščobe, ki se je vlekla po ulicah. Vsaj tako mu je zagotovila Katarina, izbira je bila njena, in sploh je bilo videti, da je vajena držati vajeti življenja krepko v rokah tudi tedaj, ko je priporočila prigrizek in odlično vino. Toda ostajala sta v zadregi drug pred drugim, počasi sta srebala vino med besedami, ki so sprva padale iz Sergeja kot udarci na tnalo. Zato je ona poskusila s podatki o nastanku mesta, ki jih je začinila z zabavnimi zgodbicami in mu na koncu celo pridušeno zapela. Nekoč sem že slišal ta napev, je pomislil Sergej, njen glas se je v njegovi glavi spreminjal v oddaljeno mrmranje, nobenih besed ni razločil, čeprav je Katarina pela o mladih žanjicah, v njem je pozvanjala le hrapava vokaliza, pretrgana z vzdihi, da je vse skupaj začelo spominjati na golčanje, se razraščalo v srhljivost resničnega spomina, da je skorajda kriknil, da je prekinil njeno popevanje. Ne, ne bo ji razkril, kdo zdaj kriči v njem, čeprav se je vprašujoče zazrla v njega.

"Nisem vedela, da tako slabo pojem," je poskušala vse skupaj obrniti na šalo, v šoli ji petje ljudskih pesmi nikoli ni šlo dobro od rok, še iz pevskega zbora so jo izpisali, da ne bi s svojim zamolklim altom kvarila ubranosti otroških glasov. In že je zavrtela pogovor na probleme lastnega proučevanja ruskega jezika, tale Rus naj ji raje da kakšen pameten nasvet, namesto da se še vedno kremži, ker vse skupaj jo pričenja utrujati, čeprav vendarle njegovo nenavadno obnašanje neti v njej radovednost. Ali pa jo celo prepričuje o neki njuni povezanosti, ki ji morata odkriti vzrok, pa naj stane, kar hoče. Ker cena za vstop v človeško bolečino je velika, a saj tudi ona ni brez brazgotin. Samo počasi, korak za korakom, da se moški ne potegne vase. Nemara je najbolje spraševati z navidezno brezbrižnostjo, kot to ravnokar počne, ko se pozanima o dekletu, ki jo gre čakat na letališče. Sergej je namesto odgovora pogledal na uro, čas jima je zbrzel med rokami skupaj z izpraznjeno steklenico, da je ura načrtovanega odhoda že zdavnaj minila. Prekleto, zamujam, je zamomljal skozi zobe, skočil pokonci, hitro, hitro, Varja zdaj že izstopa iz letala, še malo pa se bo zaman ozirala za njim. Pa ni samo zaradi stiske sprejel Katarinine rešitve, avto ima parkiran v bližini, lahko poskrbi za prevoz, in tudi v vas ju lahko zapelje, saj je tako ali tako namenjena domov. (se nadaljuje)