Vbod je magična beseda
V najnovejšem priročniku Umetnost vezenja avtorica Marija Šolar na več kot dvesto petdesetih straneh predstavlja tradicionalne slovenske in tehnike vezenja iz različnih delov sveta.
Marija Šolar je za knjigo narisala okrog 640 risb vbodov, izvezla pa je tudi 36 vzorčkov v različnih tehnikah vezenja z vsega sveta.
Čas, ko vezeš, je pravzaprav zelo srečen. Je čas, ki ti je podarjen. Podarjen za to, da se umiriš, si sam s svojimi mislimi in hkrati ustvarjaš nekaj lepega. In da s tem pravzaprav tudi razveseliš druge ljudi. Te besede mag. Barbare Ravnik je v začetek knjige Umetnost vezenja zapisala njena avtorica Marija Šolar. Zapisano je v času epidemije in z njo družbene izolacije v zadnjih dveh letih dobilo dodatno potrditev v popularizaciji vezenja ne le med starejšo generacijo, ampak tudi pri mladih. Na družbenih omrežjih na primer ne manjka odprtih računov in z njimi objav z vezenimi izdelki in tudi prodajno ponudbo.
Podpisani sicer ne sodim v aktualni trend, poznam pa ustvarjalne moči Marije Šolar iz Nove vasi v Zgornji Besnici, ki je po upokojitvi v svojem tretjem življenjskem obdobju dodala velik pečat v ljubiteljski kulturi svojega kraja in tudi širše. Najprej se je predstavila s svojim slikarskim talentom, se kasneje izkazala kot zavzeta zbiralka etnološkega izročila besniške doline, rezultate svojega raziskovanja pa je objavila v knjigi Besnica v ljudskem izročilu. Sledilo je monumentalno delo, v katerem opisuje živelj teh krajev nekoč in danes, z naslovom Naše korenine: album besniških družin z rodovniki, napisala pa je tudi knjigo Zaznamovala sta našo zgodovino, in sicer o dveh duhovnikih, pomembnih v tem okolju. Delovala je v domačem kulturnem društvu in kasneje ustanovila Kulturno društvo Sejalec, v okviru katerega deluje še danes.
Da je mojstrica vezenja, hitro spoznamo že ob njenih vezenih izdelkih. »Imela sem srečo, da sem od mame že kot otrok dobila prvo znanje o vezenju. V prvih letih osnovne šole smo se spretnosti vezenja učili tudi v šoli,« pove Marija; da je šele v tretjem življenjskem obdobju spet našla čas za to in so jo zopet pritegnili lepo vezeni prti. Več, v preteklih letih je kot mentorica vodila krožek vezenja, na katerem so se družile upokojenke iz domačega kraja. Po slovenskem narodnem vezenju so se skupaj začele učiti tudi novih tehnik, ki jih je našla v tujih revijah in po spletnih straneh.
Ko so v času epidemije druženja vezilj nekoliko izostala, si je vzela čas za novo, že svojo peto knjigo in hkrati tudi priročnik z naslovom Umetnost vezenja. »Rada raziskujem,« skromno pove; da je zadnji dve leti imela več kot dovolj časa za take stvari ter ob tem spoznala tudi vso lepoto in obsežnost te umetnosti.
Na tečaju so vezle najprej z enostavnimi tehnikami, kar pa Marije Šolar ni zadovoljilo. Začela je raziskovati nove vrste vezenja ter drugačne vzorce, kot so v navadi v naših krajih. »Prav so mi prišle predvsem italijanske in nemške revije za vezenje, največ pa sem raziskovala po spletu. Nabralo se mi je več kot sedem strani različnih internetnih naslovov za spletne strani z vezenjem. Večinoma so bile v angleščini in italijanščini, nekaj tudi v ruščini, danščini, celo kitajščini. Pomagala sem si s spletnim prevajalnikom, a prevodi niso bili vedno najbolj razumljivi,« pripoveduje sogovornica in poudarja, da ji je bila pri delu v veliko pomoč Enciklopedija ročnih del avtorice Judy Brittain, ki je bila hkrati tudi njen edini vir v slovenskem jeziku.
Kot je povedala, je različne tehnike in vzorce sprva vezla in jih nato – da ne pozabi tehnike – tudi narisala in zapisala predvsem zase. »Nato sem pomislila, da če že zbiram gradivo, zakaj ga ne bi ponudila tudi drugim. Med epidemijo sem tako vezla sama, ob tem pa iskala nove in nove tehnike, risala vzorce in prevajala besedilo. To sem počela kakšno leto povprečno osem ur na dan.« Najboljšo predstavo je seveda dobila, ko je vzporedno z opisovanjem posameznega vboda ali sloga vezenja izvezla tudi lastni vzorec. Kar nekaj jih je »izumila«. Skupaj je po predlogah iz revij in spleta narisala okrog 640 risb vbodov in izvezla 36 vzorčkov v različnih tehnikah vezenja. Ob vsaki tehniki jo je zanimala tudi njena zgodovina, od kod prihaja, kdaj je prišla v Evropo, Slovenijo … Hkrati pa je ob vsakem na fotografiji predstavljenem izvezenem vzorčku dodala tudi nekaj navodil o načinu vezenja in o potrebnem materialu. V knjigi je za nekatere tehnike, kot so ažur, perzijski ažur, hardanger, rišelje, sfilato siciliano ali toledo, myreschka, še natančnejši opis dela z dodatnimi risbami vbodov. Nekaj več podatkov je tudi za tehniko blackwork in švicarsko vezenje.
»Vbod je magična beseda pri vezenju in prav ti vsako tehniko delajo za drugačno. Vse te tehnike sem potem narisala na računalnik z orodji, ki jih ponuja Photoshop. Pri tem mi je veliko pomagal Uroš Blaznik,« je hvaležna avtorica knjige. »On je bil prvi, s katerim sem se pomenila o svoji ideji za knjigo in ga prosila za mnenje, ali so moji načrti sploh izvedljivi. Tako kot vedno mi je bil pripravljen svetovati, učil me je risanja vbodov na računalniku, njegove so fotografije vzorčkov, v knjigo je vložil veliko ur svojega časa. Naj pri tem dodam še za celotno oblikovalsko podobo knjige, za katero je tudi tokrat poskrbel stalni sodelavec Pavel Rakovec, pregled in oblikovanje besedila je opravila Zdenka Likar, zahtevna grafična postavitev pa je delo Luke Jagodica.«
Na prvi strani je vzorec z mušnico in polžem, ki je prav njen izvirni, saj je, kot sem zapisal v začetku, Marija tudi odlična slikarka. Sicer priznava, da je v času, ko je ustvarjala knjigo, slikanje nekoliko zanemarila, a ji zdaj, ko je knjiga tu, nikakor ni žal. Za knjigo se že zanimajo nekatere osnovne šole, v medgeneracijskih centrih, oglašajo se razna društva žena, v katerih gojijo vezenje, knjigo z različnih koncev Slovenije naročajo ženske, ki si želijo naučiti vezenja.
V Gorenjskem muzeju bodo prihodnji teden, v četrtek, 12. maja, v Galeriji Mestne hiše v Kranju odprli razstavo Umetnost vezenja. Razstavljene izbrane kose vezenin iz muzejske zbirke, zlasti vajenice izpred sto in več let, bodo s sedanjostjo povezovali prav prti in prtički Marije Šolar.
Tretji konec tedna v juniju, od 17. do 19. junija, pa v KUD Sejalec pod pokroviteljstvom KD Jožeta Paplerja Besnica in KS Besnica v telovadnici Podružnične šole Besnica pripravilo veliko razstavo vezenin in drugih umetniških izdelkov. Svoja umetniška dela bosta na ogled postavili Marija Šolar in Ivanka Leben, prav tako pa bodo na razstavi s svojimi vezeninami sodelovale Sejalčeve vezilje.