Športna priznanja in športne klofute

Iskrene čestitke vsem, ki so si zaslužili kranjska športna priznanja za leto 2009. Temu dogodku na rob bi rad dodal, da so (žal) tudi ta priznanja samo dokaz, kje je danes nekdanje »mesto športa«! Za nas so športna središča postali kraji, kot je Radovljica (plavanje), Bled (odbojka), Škofja Loka (košarka, rokomet), Šenčur (košarka). Kaj bi dali, da bi imeli svojo Črno in smučarje -zmagovalce, kaj bi dali za to, da bi naši kegljači bili strah in trepet kot nekoč? Vaterpolo je bil »paradni konj«, danes ni več …

Ničesar ne bi dali. Oziroma: premalo. Nogomet poznam in zato bi občinsko priznanje za 90-letnico kluba morali poimenovati »nagrada za preživetje« kolektiva, ki ima največ ekip, otrok, mladih športnikov na Gorenjskem!

 

Športna klofuta, da ima Šenčur prvo ligo v košarki, ni nikogar zapekla, Triglav životari na robu druge lige. Klub Miliča, Fučke in bogate tradicije je to. Uspelo nam ga je uničiti do (skorajšnjega) konca. Šest mladih Gorenjcev igra nogomet v Mariboru, še pet v tujini, dva gresta na SP v nogometu, dva mlada igrata za AC Milan – Triglav pa trepeta za svoj (materialni) obstoj: v Kidričevem in Črnomlju ne morejo verjeti, da nas tako prekašajo po proračunu, a to je enako s Krškim in še kom od »velemest« Slovenije, ki zmorejo in hočejo več.

 

Plavanje je zdavnaj odšlo iz Kranja v Radovljico, atletika pač ne more temeljiti na enem športniku ali dveh. Kolesarstvo (z vsaj stabilnim proračunom) ni vodilno v Sloveniji, da o alpskem smučanju niti ne pišem!

 

Kranjski klubi in kranjski športi so ostali sirote v odnosu do gospodarstva in politike. Pustili so nas vnemar, umiranje na obroke nam je usojeno, mrtvilo je tako, da ga nobena inflacija priznanj in nagrad ne more prekriti! Imamo dokaj dobre objekte (če neuresničeno obljubo o novi tribuni v Športnem centru pozabim), športa pa ne več. Vsa čast tistim, ki se v tej oceni ne najdejo (odbojka, tenis ipd.), ampak Kranj je postal zatohla športna provinca brez perspektive. Obenem pa je mladih atletov, nogometašev, vaterpolistov ogromno!? Zakaj tega ne prepoznajo najbolj poklicani in ne pomagajo, je druga zgodba. Utemeljena je v povsem osebnih odnosih, razmerjih in zamerah in nima integrativnega momenta, človeka, projekta. Kako podobno s politiko in vsem drugim v Kranju in okolici.

 

Zato si ob priznanjih ne smemo zatiskati oči. Šport v Kranju je na najnižji možni stopnji preživetja. In mi ne sanjamo o milijonih evrov in megalomanskih projektih. Želimo si, da bi odlično delo z mladimi lahko nadaljevali tako, da ne bi kranjski košarkarji bežali v Šenčur, da ne bi za Maribor igralo pet Gorenjcev v nogometu, da bi skozi in s športom ustvarili tudi pripadnost mestu, pokrajini. Ob prebiranju o stotinah milijonov evrov kapitala, dobičkov, nakupov podjetij, celih panog in kaj vem še česa, mi je vedno težko. Bogastvo na eni strani, beda na drugi. Smola je v tem, da v tej športni bedi je in bo očitno največ mladih, celo otrok.

 

Zato se ob teh priznanjih vedno vprašam: čigavi so ti mladi športniki in čigavo je bogastvo okoli njih? Odgovor je preprost: bogastvo ima točno znane lastnike, otroci in mladostniki pa so – naši …

 

Miran Šubic,

Zg. Bitnje