Očistimo Slovenijo

To soboto bo Slovenija v znamenju enega zelo pritlehnega dogodka. Spet bomo pobirali svoje odpadke, ki zaradi zakona težnosti zmeraj pristanejo nekje na tleh. Se še spominjate podobne akcije pred dvema letoma? Tudi jaz sem bil pred njo zelo navdušen in se z mojo malo družino referendumsko napotil na zbirališče, kjer naj bi kar mrgolelo udeležencev. Pa nas je bilo le za vzorec. Naš namen je bil, da »saniramo« eno od večjih divjih odlagališč v naši soseščini. Med tistimi, ki so prišli, seveda ni bilo onih, ki jih po svojem zanesljivem občutku in po dejanskem opazovanju uvrščam v kategorijo velikih nemarnežev in smetarjev. Nikogar od njih ni bilo, najbrž so se nam režali in si mislili: če nimajo drugega dela, naj »delajo« to, mi pa ga bomo po starem srali še naprej …

Tudi pred tisto akcijo sem nekaj napisal, cel uvodnik v naša Snovanja. V njem najdem tudi odstavek, ki se glasi, kakor sledi: »Odpadkov ni mogoče odpraviti, treba jih je nekam odlagati. Dokler ni bilo organiziranega pobiranja, je bilo divje odlaganje vsaj razumljivo, če že ne sprejemljivo. Kdor to počne še zdaj, kljub temu da ima možnost plačanega odvoza, ni le nemaren, je tudi močno zarobljen. Ni v duhu časa. V duhu časa je ekološko ravnanje z odpadki. Veliko jih lahko odstranimo že sami. Kar ostane, pripravimo za odvoz na urejena odlagališča. Divja odlagališča so bodisi iz časov, ko možnosti odvoza še ni bilo in jih lahko pospravimo z akcijami, kakršna je načrtovana. Tista, ki so še živa, kamor nekateri še naprej odlagajo svojo nesnago, pa pričajo predvsem o njihovi zaostali miselnosti. Vsak od nas se je v teh rečeh kdaj pregrešil. A večina nas je sčasoma spoznala, da ne delamo prav, in smo se poboljšali. Po mojem bi bil največji uspeh akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu v tem, če bi v njej sodelovali tudi tisti, ki so sami onesnaževali. V tem bi bila moralna in vzgojna vrednost akcije – da bi se spremenil naš odnos do teh reči! Očistiti Slovenije v enem dnevu itak ni mogoče, veliko pa bo vredno, če bo po tej akciji divjega odlaganja odpadkov bistveno manj.«

Če se zdaj, dve leti pozneje, vprašamo, ali se je naš odnos do teh reči res kaj spremenil in ali je divjega odlaganja odpadkov res bistveno manj, moramo žal ugotoviti, da ni tako. Akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu (v soboto, 17. aprila 2010) je sicer uspela, če jo sodimo po količinah zbranih odpadkov. Po drugi strani pa je očitno, da so se ista odlagališča v dveh letih spet napolnila, da torej nekateri še naprej svinjajo. Kakovost našega odnosa do teh reči se torej ni bistveno izboljšala. In če sem pred dvema letoma upal, da bo po tisti prvi akciji kaj bolje, tega zdaj ne upam več zapisati. Tudi po akciji Očistimo Slovenijo 2012, ki je celo del planetarne akcije World Cleanup 2012, ne bo nič bolje. Pred akcijami, v katerih se pobirajo zemeljski odpadki, bi morali organizirati akcije, ki bi veljale duhovnemu očiščenju prebivalcev te in drugih dežel. To pa je težka in najbrž sploh neizvedljiva naloga. Saj se še dobro spominjamo, kako so poskušali v prejšnjem stoletju v velikih akcijah tipa revolucija spremeniti »slovenski narodni značaj« (E. Kocbek). In so ga res, a kvečjemu na slabše.

Iz gornjega besedovanja boste najbrž sklepali, da se letošnje akcije ne udeležim? A vas razočaram. Tudi to pot bom zraven. Ne vem, če se bom sploh prijavil, a zagotovo bom vzel svojo plastično vrečo in šel pobirat smeti v bližnjo grapo. Sem pač nepoboljšljiv optimist. Mogoče se jih pa ob vsaki taki akciji vsaj nekaj spreobrne. Že to je veliko.