Zgornja Gorenjska in kolesarske poti

Z večino trditev, navedenih v prispevku Avgusta Mencingerja v pismih bralcev dne 23. februarja, se strinjam: zgornja Gorenjska predstavlja zaključeno geografsko celoto, povezuje jo skupen interes, razvojne prioritete pa se v marsičem razlikujejo od prioritet preostale Gorenjske. Med temi gotovo izstopa gradnja turistične infrastrukture, tudi kolesarskih poti.

Obvezo gradnje najpomembnejše, daljinske kolesarske poti, ki predstavlja meddržavno povezavo, je prevzela država, ki pa daje prednost gradnji odsekov, za katere del sredstev prispeva lokalna skupnost.

 

Občine, ki se odločijo za izgradnjo lokalnih kolesarskih poti, imajo na voljo sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj. Za to so se odločili v Bohinju, a tudi v tem primeru je občina morala prispevati znaten delež, dobrih 200 tisoč evrov, pri čemer niti ne gre za vzpostavitev povezave med dvema pomembnima turističnima območjema, temveč le za krožno pot znotraj enega.

 

V vsakem primeru morajo občine prispevati precejšen delež, kar je tudi bistvo problema: ne gre za to, da tisti, ki odločajo o porabi občinskega denarja, ne bi razumeli pomena izgradnje mreže kolesarskih poti ali znali pripraviti projektov in tudi zagotoviti sofinanciranja EU. V času, ko imajo drastično zmanjšane proračune, občinam ostane po poravnavi obveznosti, ki jim jih nalaga zakon, za razvojne projekte komaj kaj denarja. Zadnjo besedo pri odločitvah, kam ga usmeriti, imajo občinski sveti, primeren dokument, v katerega se take odločitve zapišejo, pa je občinski razvojni program. Ko je enkrat sprejet, je obvezna podlaga načrtom razvojnih programov, ti pa letnim občinskim proračunom.

 

Zanimiva, a bistveno cenejša rešitev je trasiranje in označevanje kolesarskih izletov po obstoječih prometnicah. S primerno predstavitvijo na spletu, lep primer je npr. http://www.gremonapot.si/, se prav tako da pritegniti ljubitelje kolesarjenja. Tudi za tak pristop je Ragor pripravil predlog projekta, s katerim bi pridobili denar iz sklada za razvoj regij, a je bila na Svetu regije Gorenjske, ki odloča o naboru projektov, ki jih bo regija prijavila na ta razpis, dana prednost nujnejšim infrastrukturnim projektom.

 

Razvoj kolesarske mreže kot kriterij za oceno dela Ragorja ne zadošča, saj ta deluje na bistveno več področjih. Zadosti dobro sliko o vsebini dela da izčrpno letno poročilo, objavljeno na naši spletni strani (http://www.ragor.si/), o obsegu pa dejstvo, da ta raste že peto leto zapored.

 

Ali pa ta dejavnost res ugodno vpliva na razvoj območja, na katerem Ragor deluje? Po moji oceni o tem ni dvoma, vendar veliko več velja kritična ocena javnosti. Mnenje Avgusta Mencingerja vsekakor visoko cenim, še posebej zato, ker se je v preteklosti že izkazal, ne le s kritiko, temveč predvsem s tvornimi predlogi in voljo sodelovati v razvojnih prizadevanjih Ragorja. Zato se bom z veseljem odzval morebitnemu vabilu na razgovor, pa čeprav bi šlo le za kritiko mojega dela.

 

Stevo Ščavničar,

Ragor