Spomini Vrbancovega Janeza

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. marec 2010 / 06:00

Tako so živeli (2)

Brat France se je šel učit krojaštva k Sovinc v Brode, Jurija so poslali za pastirja k stricu Planišku v Kremenk. Sestra Katarina pa je šla k nunam v šolo. Čez štiri leta se je vrnila domov in se zaposlila v pisarni zadruge Na Logu, kasneje pa na Kokrici.

»Da pa ne bi bila hiša prazna, sta si oče in mati leta 1921 omislila še enega otroka. Rodil sem se jima jaz. No, ja … morda pa le ni bila vsa krivda za moje rojstvo le na prazni hiši,« se dobrohotno zasmeji Janez.

Tudi brat Jurij je kmalu šel za očetom k nunam v Loko, te pa so ga dale k Bodlarju učit za mesarja, potem pa še v Kamnik k Lapu za vrtnarja. Tako so imele domačega mesarja in vrtnarja, njegov oče pa je opravljal tesarska in mizarska dela.

Doma se je hiša kmalu spet napolnila do zadnjega kotička. Vrnil se je Florjan in kar doma začel s čevljarsko obrtjo, Johanca s šiviljstvom, Franc pa se je izkazoval kot krojaški mojster. Janez pravi: »Naša hiša je imela samo dva bivalna prostora - hišo in kamro, svoj prostorček pa je imela tudi teta Katra. Kamra je bila namenjena staršem, v njej pa je bila postelja in nekaj omar za obleke, ki so nastajale izpod rok brata Franca. V hiši so bili štirje šivalni stroji, miza za krojenje, za katero smo se zbirali tudi ob jedi, ter številne police za kopita in čevlje. Florjan je imel še enega, včasih tudi dva pomočnika, leta 1934 pa sem se pridružil za vajenca še jaz. Bili smo kot čebele v panju, vendar se je vse uredilo brez prepiranja.«

To so bili časi, ko so bile po vseh domačijah tudi še črne kuhinje. Kuhalo se je v peči, dim pa se je svobodno valil po prostoru. Kadar je bilo lepo vreme, se je dvignil visoko pod velb, kjer se je sušilo meso. Na drugem koncu kuhinje je bila odprtina, da se je dim lahko izmuznil na prosto. Če pa je bilo slabo, južno vreme, česar so se vsi bali, je bilo dima skoraj do dna kuhinje.

Spočetka je bilo narejeno tako, da sta bila kuhinja in veža kar skupaj, to je bila tri metre široka gasa čez celo hišo (od glavnih vrat do malih na drugi strani). Čez čas pa so ugotovili, da bo bolje, če naredijo prezidek, da je bila kuhinja posebej. Postavili so še zidan štedilnik, nad pečjo pozidali dimnik, kar je pripomoglo, da se ni več kadilo po kuhinji. Tega napredka so bili vsi zelo veseli. Podrli so velb, odstranili saje in s temi izboljšavami je postalo življenje v hiši veliko bolj prijetno.

Potem pa Janez nadaljuje: »A sem že povedal, da spalnic sploh nismo imeli? Sestri sta imeli pod streho iz desk narejeno sobo, moški pa smo spali, kakor se je kdo spomagal – na peči, pri peči, na senu, ali pa si naredil sam svojo uto pod streho. O svoji sobi in miru, ki bi ga imeli za zaprtimi vrati, nismo mogli niti sanjati.«

Prišel je čas, ko so se začeli spet razhajati. Prvi je zgradil svojo hišo Florjan in to v Poljanah, tja pa je preselil tudi svoje čevljarstvo. Kmalu se je poročil z Jurčkovo Anico Debeljak iz Smoldna. Potem je naredil svojo hišo še Franc, le da je on našel zanjo prostor v Hotovlji. Janez ne pozabi omeniti, da se je ta hiša gradila z velikim odrekanjem in z velikim trpljenjem. Njegov brat je kamenje po večini sam s šajtrgo zvozil skupaj. Tudi zidal je sam. Bil pa je tudi zelo natančen, zato mu zidarji niso nikoli prav radi zidali. Na žalost ga je ves čas spremljala bolezen, saj se je še kot otrok zelo prehladil, kar mu je pustilo posledice, da mu je ena noga ostala malo krajša in je težko hodil.

Tako so nekako preživeli do leta 1941, ko se je začela druga svetovna vojna. Na cvetno nedeljo je Nemčija napadla Jugoslavijo. Florjan in Jurij sta bila vojaka. Florjan je bil na Blegošu, Jurij pa nekje na Selškem. Florjan je že drugi dan, ko so se začeli umikati, prišel domov in se skril. Če so srbski vojaki koga našli, da je ušel, so ga takoj ustrelili. Jurij pa je moral z umikajočo se vojsko oditi proti Dolenjskemu. Tam se je nekako rešil in se peš vrnil domov. Oba sta imela srečo, da nista bila ujeta. Brat Franc pa zaradi noge ni bil vojak.

Tistih let se Janez ne spominja rad.

»Takoj po zasedbi Jugoslavije je bilo še kar mirno. Potem so najprej začeli seliti študirane ljudi. V Poljanah smo se na hitro poslovili od učitelja Gostinčarja in župnika Matevža Tavčarja. Oba sta se po vojni vrnila iz Srbije. Selili pa so tudi duševno prizadete ljudi, vendar je bila ta akcija, kolikor se spomnim, izvedena samo enkrat. Mihačevo Lucijo še zelo dobro pomnim. Ko so prišli ponjo, jim je rekla ˝Dons ne šla, jutar šla˝ in je - odšla domov. Tako je vojsko preživela, tisti, ki pa so bili odpeljani, se pa niso nikdar več vrnili. (Se nadaljuje)