Prepovejte televizijo in internet

Nov družinski zakonik prinaša v zakonodajo marsikaj dobrega, postavlja pa se mi vprašanje, koliko od tega je dejansko potrebnega, uporabnega in koristnega oz. ali s temi novimi dobronamernimi in lepo zvenečimi zakoni dejansko rešimo kakšen problem.

Če se ustavim samo pri zakonu o prepovedi fizičnega nasilja nad otroki, si upam trditi, da ničesar. Naj svojo trditev utemeljim. Fizično nasilje nad otroki kot način discipliniranja in vzgajanja otrok v Sloveniji že dolgo »ni več v modi« in je tako s strani pedagogov kot staršev obsojano. Vprašati se moramo, zakaj se potem nekateri starši še vedno odločajo za pretepanje svojih otrok. Odgovori so vsaj trije:

 

1. Zaradi neznanja – sami so bili vzgajani s klofutami in drugega načina vzgoje ne poznajo.

 

2. Zaradi nemoči – spričo pogosto preveč popustljive vzgoje staršem otroci »zrastejo čez glavo«, ne zaleže več nobena beseda, lahko da se morajo celo braniti pred nasiljem lastnih otrok.

 

3. Zaradi preutrujenosti, razdraženosti, občutka neobvladovanja situacije in podobno – kot starši se znajdejo v težki situaciji, ki ji niso kos, nimajo časa, so preutrujeni, razdraženi po napornem delovnem dnevu ali neprespani noči in ne zmorejo koncentracije in potrpežljivosti, da bi nastali problem rešili zavestno, s premišljenim pogovorom, ampak se ga lotijo refleksno z »eno okoli ušes«.

 

Ali smo s prepovedjo torej rešili katerega od najpogostejših vzrokov za fizično nasilje? Nobenega!!! Po drugi strani pa se v javnosti preveč osredotočamo samo na fizično nasilje in pozabljamo, da tudi »beseda lahko ubije« oziroma na psihično nasilje, ki je v družinah mnogo pogostejše od fizičnega, a ga je veliko težje identificirati. Izsiljevanje, podkupovanje, odtegovanje ljubezni in podobni načini uveljavljanja svoje moči nad otroki (in partnerjem), še najbolj pa spori in očitki med staršema so za otroke mnogo bolj pogubni, kot pa dobro premišljena klofuta ali dve na leto. Očitek otroku s strani matere, da je njegov oče totalna zguba, ali obratno s strani očeta, da je njegova mati ena navadna kurba, so mnogo hujši, kot udarec po zadnji plati, ker se je otrok iz trme metal po tleh v trgovini, ker mu starša nista hotela kupiti še enega avtomobilčka, saj jih ima doma že vsaj sedem.

 

Bolj kot zakon o prepovedi fizičnega (kakršnega koli) nasilja (ki se meni osebno zdi samo po sebi umevno) potrebujemo starši: znanje, da bomo zmogli pravilno in dobro vzgajati svoje otroke, da bomo v prvi vrsti znali in zmogli zadovoljno živeti z očetom oziroma materjo našega otroka, ter čas in materialne možnosti, da bomo to tudi dejansko lahko izvajali starši sami, ne pa da otroke porivamo iz ene dejavnosti v drugo ali pa da smo na robu revščine, če imamo nekaj več otrok in ostane eden od staršev doma. O tem pa v zakonu ni ne duha ne sluha.

 

Kar se tiče izobraževanja, bi morali uzakoniti obvezno izobraževanje za potrebe družinskega življenja (vzgoja, medsebojni odnosi, družinske finance …) za vse, najkasneje do konca srednje šole. Glede časa in materialnih možnosti, da bi dejansko lahko starši več časa posvetili vzgoji lastnih otrok, pa bi kljub lepo zvenečemu in enemu najboljših zakonov o porodniškem varstvu in družinskih prejemkih na svetu rada opozorila, da marsikaj od tega ostaja le lepo napisano na papirju. Starši smo na delovnih mestih v realnosti močno diskriminirani in tudi zaradi pravic, ki nam jih ta dva zakona nudita, sami pa jih, če res ni nujno, niti ne upamo koristiti, obravnavani kot drugorazredni delavci. Ker se še bolj bojimo za svoje službe, saj moramo preživeti več ust ne samo sebe, ne upamo reči ne naduram in časovno antidružinskim (fleksibilnim) delovnikom ali pa se »prostovoljno« odpovemo napredovanju in karieri. Če se vrnem na nov družinski zakonik. Bojim se, da bo vse preveč zakonov ostalo samo lepo napisanih na papirju, rešili pa ne bomo veliko. Otroci bolj kot pravice potrebujejo svoje starše (oba!!!). Iz tega vidika je celo zakon, ki bi staršem in njihovim otrokom prepovedal gledati televizijo in internet kot največja kradljivca časa, v trenutni družbeni situaciji bolj na mestu kot pa samo prepoved fizičnega nasilja nad otroki, ki je tako ali tako ne sme biti.

 

Mojca Bukovnik, mati