A ne bi bil lep prizor!

»A bi to radi?!« S tem vzklikom je v sedemurno razpravo o predlogu novega družinskega zakonika v svojem slogu posegel poslanec Zmago Jelinčič. In nadaljeval: »Predstavljajte si ob teh posvojitvah dva stara homoseksualca, ki si nabavita enega majhnega fantka in se potem skupaj kopajo v banji. Krasno! Krasno!« Tu ga je dr. Pavel Gantar že drugič prekinil in mu izklopil mikrofon.

Kdo od imenovanih je imel bolj prav? Priznam, da tudi sam nisem posebej navdušen nad prizorom, ki ga je naslikal kontroverzni narodni poslanec. Sem pač že malo v letih in ob modernistu tudi tradicionalist; živim pa na koruzi, v dejansko povsem tradicionalni družini, ki pa je nista formalno požegnali niti država niti Cerkev. Zato je predlog novega zakonika tudi meni naklonjen. Pravi namreč: »Zakonska zveza je življenjska skupnost dveh oseb, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik.« Pravi »dveh oseb«, nič pa ne reče o spolu. Torej sta lahko tudi istospolni. In vrh tega dopušča možnost, da ima istospolni par »možnost« posvojiti otroka, »kar pa ne pomeni, da imajo to pravico, ampak zgolj to, da spolna usmerjenost ni izločevalni pogoj, da se nekdo prijavi za posvojitev«. Za posvojitev se takšni osebi lahko le prijavita, o njej pa odloči sodišče na predlog centra za socialno delo, ki prej temeljito prouči njune družinske razmere. Ob podatku, da se v Sloveniji zgodi 20 do 25 posvojitev na leto in da je od tega približno polovica otrok iz tujine, je več kot razvidno, kako malo možnosti bi ti osebi imeli. In če bi jima uspelo – zakaj pa ne?! Pa si namesto dveh starčkov in dečka predstavljajmo v banji dve mladi Slovenki in posvojeno punčko iz Afrike. A ne bi bil lep prizor! Možnost, da bi jo spolno zlorabljali, pa bi bila ravno tako velika, kot je pri tistih, ki so raznospolni in živijo v blagoslovljenem zakonu, saj vemo, kaj vse se dogaja, celo pri tistih, ki blagoslavljajo …

Med te je sodil tudi gospod France Cukjati, ki je pripadal jezuitskemu redu. Iz njega je izstopil, po teologiji diplomiral še iz medicine in postal zdravnik. Nazadnje pa še politik, sedmi predsednik Državnega zbora. Spoštovanje! A kot zdravnik bi moral vedeti, da medicina homoseksualcev ne obravnava več kot bolnike – za take jih je kot poslanec označil v parlamentu – ampak kot spolno drugačne. Spominjam se odmevne oddaje o tem pojavu na Valu 202, dolgo je že tega, v njej je nastopil tudi pokojni prof. dr. Jože Lokar (1939-96), v svojem času prvak slovenske psihiatrije. Povedal je, da se dobrih deset odstotkov ljudi obeh spolov že rodi s tem spolnim nagnjenjem, ki ga nato v življenju izživijo ali ne (odvisno od okoliščin) in ga stroki še ni uspelo zadovoljivo razložiti. Spremenila pa je odnos: homoseksualcev ne obravnava več kot bolnike, ne zapira jih za rešetke in ne fila z elektrošoki in kemoterapijami. Taki pač so, to imajo v sebi, po naravi in ne iz »sprevrženosti«, take jih sprejemamo, po možnosti strpno … In če medicina ne zna razložiti, od kod homoseksualcem istospolno nagnjenje, kako naj si podpisani (kljub diplomi iz modroslovja) razložim, od kod toliko nestrpnosti do vsega drugačnega ravno med tistimi, ki naj bi bili vzgojeni v duhu Jezusovega evangelija? Tradicionalne družine, ki je sicer le ena od mnogih, vendar slej ko prej ostaja prevladujoča družinska oblika, ne »ogrožajo« istospolne zveze; spreminja jo čas in vse, kar se v njem dogaja. Bog ve, kaj vse nam še prinese?