"Pošteni" policisti - drugič

Pričakoval sem, da se bo slej ko prej na moje pisanje odzval kakšen »pošten« policist. Kajti, ko mački stopiš na rep, zacvili. In »zacvilil« je sam Jasim Suljanovič, dolgoletni Janezov sodelavec, ki je odvetniško stopil v bran svojemu prijatelju in ga enostavno izenačil z institucijo - policijo, ki je Demšarju (ah, kako solzavo) dajala kruh, Demšar jo pa sedaj tako brezsramno napada. Najbrž bo Suljanovič moral še enkrat prebrati moje javno pismo, v katerem se zavzemam za resnično poštene in profesionalne policiste in priporočam generalnemu direktorju policije Goršku, naj skrbi za obrambo in podporo vsem tistim policistkam in policistom, ki jim je poglavitni cilj varnost državljanov, ne pa zdraharske blodnje.

Suljanovič v svojem pisanju razen podtikanja sumov ne postreže niti z enim resnim dokazom o moji kakršnikoli krivdi in tako napiše le žaljiv pamflet, garniran s teorijo zarote, duhom umrlega policijskega komandirja in žuborenjem Martuljških slapov. S službenim vozilom se daljnega leta 1992 (!!) nisem vozil zunaj delovnega časa, temveč sem bil kot šef gorenjskih kriminalistov na službeni poti. Suljanovič najbrž ni tiste vrste strokovno poklicana oseba, ki bi znala oceniti, kakšno delo morajo opravljati kriminalisti in kdaj. Nedvomno pa bi bil Suljanovič uporaben subjekt radia Erevan pri vprašanju, ali drži, da je tovariš Suljanovič na tomboli v Begunjah zadel avtomobil? Načelno da, vendar to ni bil Suljanovič, temveč Demšar, to ni bilo v Begunjah, ampak pod Martuljškimi slapovi, tisto ni bil avto, ampak kolo, in ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.

 

Da sem prevozil kovinski predmet na javni cesti, da pri tem nisem nikogar ogrožal, poškodoval ali vozil pijan (kot »pošteni« policist Janez) in da je zaradi tega izteklo olje, ni bila takrat nobena skrivnost, kajti o škodnem dogodku (in ne prometni nesreči) sem z ustreznimi službenimi dokumenti obvestil svojega predstojnika in postopal po takratnih internih navodilih. Vozilo pa ni bilo uničeno (zamenjan je bil le karter vozila) in ga je PU Kranj še več let imela v svojem voznem parku. Ostala podtikanja pa bo Suljanovič moral dokazovati na sodišču, kajti najbrž je, ko mi očita nezakonito delo, pozabil, da nikoli nisem bil ne obtožen in ne obsojen za nobeno kaznivo dejanje, še najmanj za zlorabo položaja ali povzročitve kakršnekoli škode svojemu delodajalcu. Mimogrede: ne pokojni komandir A. K., na katerega se »pošteno« sklicuje Suljanovič, temveč še živi nekdanji komandirji gorenjskih policijskih postaj so me večkrat opozorili, da Suljanovič izrablja svojo službo za ovajanje sposobnih in profesionalnih policistov, zato je z vsemi tudi prišel v spore. Polemiko z njim v časopisu zaključujem, želim pa si, da bo spet ponudil kakšen konstrukt in manipulacijo, s čimer mi bo dodatno olajšal tožbo proti njemu.

 

  Jaka Demšar,

 Lesce