Mož z opazovalno kupolo

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 2. marec 2015 / 11:53

Možic (1602 m) – Soriška planina s svojimi štirimi vrhovi predstavlja idealen teren za pohajkovanje v vseh letnih časih. Poleti tam gori lahko nabiramo zdravilne rožice, pozimi smučamo, krpljamo ali hodimo. Odvisno od naših želja.

Kot sem vam zaupala že pred časom, sem se v zadnjih letih po Soriški planini vedno potikala v slabem, meglenem vremenu. Tokrat sem se namerno odločila, da me sončno vreme ne bo premamilo nikamor drugam, ampak da ponovno obiščem Soriško planino oz. enega od njenih vrhov, imenovanega Možic.

Iz Škofje Loke se po Selški dolini odpeljemo mimo Železnikov in Zalega Loga do vasi Sorica, od koder nadaljujemo naprej do Bohinjskega sedla, kjer so parkirišča za Soriško planino. Do prevala se lahko zapeljemo tudi z bohinjske strani; iz Bohinjske Bistrice skozi Nemški Rovt proti Sorici.

S parkirišča se usmerimo proti Litostrojski koči, odkoder se nam odpre pogled na venec vrhov, ki sestavljajo Soriško planino. Danes bomo obiskali Možica, skrajno severni vrh Soriške planine. V zimskih mesecih, ko deluje smučišče, se lahko povzpnemo tudi ob vlečnici krožničkov približno do polovice in nato zavijemo desno, saj se moramo povzpeti na sedlo, ki ga vidimo pred seboj. Sicer pa nekaj korakov od Litostrojske koče opazimo oznako na drevesu, da se naša pot na Možica usmeri desno. Pot se zložno vzpenja ob robu smučišča, vendar zložen vzpon kmalu pridobi na strmini. Vzpenjamo se skozi redkejši gozd in pas grmičevja. Pridemo na manjše sedelce, ko se pred nami odpre manjša dolinica. Če zagrizemo v klanec na svoji desni strani, se bomo povzpeli nad znane ostanka italijanske kasarne, sicer se pa po dolinici sprehodimo do kasarne, kjer se povzpnemo na rob oz. greben in zavijemo desno proti Možicu. Z leve se nam pridruži pot, ki prihaja s Slatnika. Na grebenu nadaljujemo desno, pogled proti Triglavu pa se ustavi na opazovalni kupoli, ki predstavlja vrh Možica. Obhodimo eno od številnih uval, ki jih je tod ogromno. Malce izgubimo na višini in se po zasneženi mulatjeri povzpnemo mimo nekdanjega vodnega zajetja do roba, spet malce sestopimo in v vršnem vzponu dosežemo Možic, kjer na 1602 m nadmorske višine kraljuje železna opazovalna kupola. Omenjena kupola je bila nekdaj del t. i. Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki je predstavljal italijanski utrdbeni sistem po kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja preko alpskih grebenov ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo, vse do Reke, v dolžini 1850 km. Vzhodni del Alpskega zidu v dolžini 250 kilometrov je potekal vzdolž rapalske meje.

Če imamo srečo z vremenom, nas Možic nagradi s čudovitim razgledom v krogu 360°; pogled na zahod nas preko Šavnika in Koble vodi do Črne prsti, Rodice, preko Vogla vse tja do Krna, od tam so proti severu Lepo Špičje, Kanjavec, Triglav, Fužinske gore, Debeli vrh, Stogovi, Tosc, Veliki, Mali Draški vrh, Viševnik, Debela peč, veriga Karavank, proti vzhodu je na dlani Ratitovec, pa Blegoš …

Z vrha sestopimo po poti vzpona, lahko pa tudi zaokrožimo pot in se do ostalin kasarne vrnemo po drugi strani, se morda povzpnemo še na Slatnik in Lajnar ter sestopimo po smučišču.

Nadmorska višina: 1602 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 2 uri in 30 min
Zahtevnost: 2 / 5