»Kranjci ste soldati in pol«

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 26. januar 2017 / 12:17

V Mestni knjižnici Kranj smo se obiskovalci tradicionalnih stripovskih večerov sredi prejšnjega tedna za dobri dve uri preselili kakih sto petdeset let nazaj v surovo mehiško pokrajino pogorja Sierra Madre. Seveda le v mislih ob poslušanju avtorjev stripovske sage Meksikajnarji Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca. Lansko jesen sta jo zaključila s peto knjigo.

Kranj – Takole piše v oblačku, taka je namreč ena od osnovnih oblik podajanja govorne vsebine v stripu, ki izhaja iz ust lokalnega šefa upornikov proti cesarski Maksimilijanovi vojski, leta 1866, nekje v hribih Sierra Madre v Mehiki: »Kóbre míru ókro diuhan, prihatli prasáhome kan? Prasáhte rah obla néba, prasáhte rahi ba morha ...« Tako bi Mehičan prebral prvo kitico pesmi Kam? našega Franceta Prešerna. Naj torej vrnemo verze v slovenščino: Ko brez miru okrog divjam, prjatli prašjo me, kam? Prašájte raj' oblak nebá, prašájte raji val morjá. Zbirko Prešernovih poezij, edine stvari, ki je Tonetu Brusu, poleg cesarja Maksimiljana enemu dveh glavnih junakov stripovskega seriala Meksikajnarji, ostala v spomin na padlega prijatelja Ivana, mehiški šef po prebranem in nerazumljenem brez slabe vesti vrže v ogenj. »Verze je na najino prošnjo zapisala prijateljica, ki že dlje časa živi v Mehiki. Tu in še na nekaterih mestih v zgodbi pa sva uporabila drugo izdajo Prešernovih poezij, ki sta jo leta 1864 izdala Josip Jurčič in Josip Stritar,« razloži soscenarist stripa Marijan Pušavec.

Za kaj gre? Izkušeni risar stripov Zoran Smiljanič in slavist Marjan Pušavec, oba v vlogi scenaristov stripovske zgodbe Meksikajnarji, sta po enajstih letih in 163 izvodih revije Mladina, kjer je bil strip najprej objavljan, s peto knjigo zaključila največji stripovski serial pri nas. V stripu predstavljata zgodbo o nekaj sto Slovencih, ki so pred sto petdesetimi leti kot prostovoljci v vojski Ferdinanda Maksimiljana, nesojenega cesarja Mehike, odšli čez Atlantik v obljubljeni Eldorado, ki se po petih stripovskih albumih z naslovi Miramar, Laibach, Meksiko!, Sierra Madre in Queretaro izkaže za vse prej kot to.

Kmečka povest, pustolovski roman, ljubezenska zgodba

Avtorja pripovedujeta paralelni zgodbi avstrijskega nadvojvode Ferdinanda Maksimiljana in vojaka Antona Brusa iz vasi Pod Sveto goro v deželi Kranjski, izmišljenega lika, ki oživi na verodostojnem ozadju celotne mehiške avanture. Skozi pet delov tako prebiramo in si v podobah v spomin vtisnemo tudi življenje v tistem času, na eni strani statusne elite v dvornih sobanah evropskih vladarjev in na drugi preprostih ljudi v kmečkem okolju in mestnih krčmah Ljubljane ali pa na mehiškem podeželju, lahko bi rekli nekje na koncu sveta.

»Strip je hkrati slovenska kmečka povest, pustolovski roman, ljubezenska zgodba, zdi pa se mi, vsaj tako mi prigovarjajo bralci, da gre v Meksikajnarjih iskati tudi izobraževalni moment. Sam bi dodal tudi mistično dimenzijo zgodbe, Mehičani so namreč prežeti z duhovnostjo in verjamejo v nadnaravna bitja. Celotne pustolovščine se je vseskozi držala zla sreča,« o narisanem in napisanem razmišlja Zoran Smiljanić in nam da vedeti, da Antonu Brusu nista zaman 'podtaknila' oznake, da »se spremeni v drek vse, česar se dotakne«.

Ne glede na to, da se avtorja v zgodbi vračata ne le v evropsko, ampak tudi slovensko zgodovino, ob branju vseskozi gledamo in spoznavamo same sebe, sprva Kranjce, potem Slovence, in lasten narodov značaj. Smiljanić in Pušavec do potankosti poznata ves patos slovenske duše. Naj bo to vsa tipičnost kmečkega življenja, prežetega s krščanskim etosom, drobnih in večjih 'lumparij', ki jih počnemo in si z njimi pišemo življenjske usode – nas kot posameznikov in naroda kot celote, do tipičnih slovenskih značilnosti, kamor sodi hrabrost v boju, trma in nepopustljivost do zadnjega diha. Mogoče v to smer delujeta tudi avtorja – kljub nesmiselni in od vsega začetka nesrečni ekspediciji v Mehiko strip zaključujeta s tremi nosečnostmi in novimi življenji. Zgodba človeštva gre naprej.

Ali se po enajstih letih dela z Meksikajnarji čutita izpolnjene, je gosta večera vprašal povezovalec in meksikajnarski ekspert dr. Mitja Linec. Z »ja« je kratek Zoran, mehiški soborec Marijan pa dodaja zadovoljstvo, da sta serial izpeljala do konca, da ta še vedno deluje sveže in se ga jima na noben način ni treba sramovati. Naj dodam, da je v Mestni knjižnici Kranj na ogled tudi del razstave o Meksikajnarjih, ki sta jo pred novim letom postavila na Dunaju, prvi stripovska knjiga pa je tudi že prevedena v nemščino.

Še bosta sodelovala. V načrtu imata krajši album o pilotu Antonu Mrlaku in nesrečni sestrelitvi njegovega helikopterja v času slovenske osamosvojitvene vojne. »Sledi biografija Ivana Cankarja,« še dodaja Pušavec, Smiljanić pa ima prav tako v mislih še kup stripovskih zgodb, od prve svetovne vojne in soške fronte do krajših zgodb o pokojni Jugoslaviji in kot pravi, zdaj ko je že v primernih letih, tudi zgodb lastne družine. Fanta, čim prej k delu, zapišem za konec.