Tepka brez primere

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Dve leti in pol sem slepo zaupala znanosti in sem se na milost in nemilost prepustila medicini ali bolje rečeno farmaciji. No, to bi še nekako šlo. Nenazadnje mi je po štirih (dvojnih) krogih kemoterapije usahnila vsa nabrana tekočina v desnem pljučnem krilu in domala čudežno so izginili tudi nastali zasevki. Ampak, sveto sem zaupala tudi kitajski medicini. Slepo pravim zato, ker terapevta nisem vprašala niti tega, koliko časa naj bi tovrstni posegi v moje telo trajali, predvsem pa se nisem zanimala, kaj smem od terapije, ki še zdaleč ni bila zastonj, sploh pričakovati. Kot največja tepka sem hodila na kitajske seanse, metala denar dobesedno skozi okno, verjela v lažnega boga, bolezen pa je buhtela in cvetela. Preden sem to dojela, se je prikradla nazaj in zlezla še v glavo.

Drži. Ves ta čas sem se zatekala tudi k Bogu, ga prosila in molila za svojo ozdravitev. Drži pa tudi, da je bilo moje moledovanje globoko, molitev pa bolj ali manj površinska, verbalna in celo brezčutna. Miselni tok moje molitve so prekinjali strahovi, nejevera, nezaupanje. Natanko tako: navkljub moji deklarirani pobožnosti in neustavljivi želji ozdraveti.

Oh, Marija Pomagaj, kako močna je človekova navezanost na vidno, otipljivo, gmotno življenje in kako trdi, nezaupljivi, celo brezbrižni smo do nevidnega, duhovnega Občestva.

Roko na srce. Po domala treh letih boja med materialnim in duhovnim, med vidnim in nevidnim, med reklamiranim (v imenu farmacije) ter uporabljenim in tako rekoč anonimnim (Božjim), se še zmeraj otepam pomislekov. Sem prav storila, ko sem se do nadaljnjega odrekla vsakršnim medicinskim posegom in preiskavam, povezanim z mojim Tončkom, pomeni, rakom? Nimam danes čez boke precej manj, kot sem imela prejšnji teden in predvčerajšnjim? Imam občutek, da se mi danes vidi eno rebro več kot včeraj. Ti in podobni dvomi, pomisleki in sugestije me tu in tam še vedno navdihujejo, če se izrazim cinično. Vendar je ta nejevera, v kateri po moji teoriji in po mojem verovanju dominira zlobni duh, čedalje bolj meglena in šibka in celo smešna.

Kaj storim, ko se me na vsak način hoče polastiti zlobni duh? (Mimogrede, v vseh primerih se mi to dogodi doma in zvečer, po čemer sklepam, da ima zlodej takrat zame največ časa.) Po turško se usedem na tla ali na kaj višjega in na ves glas in z vso vnemo ponavljam: »Pridi Jezus, pridi Jezus, pridi sveti Duh /…/« in tako dalje in tako naprej, dokler se ne prestraši in ne izgine. Moram reči, da je zelo bojazljiv, saj se nenavadno hitro pobere iz moje miselno čustvene bližine. V tistem trenutku se v meni naselijo spet mir, zaupanje in upanje.

Moram reči, da postajajo obiski zlobnega duha zdaj, ko vem, za kaj gre, ali vsaj verujem v to, čedalje bolj zabavni. No, ja, vsaj kar se mene tiče. (Se nadaljuje.)