Razkošje zgodb

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 27. januar 2024 / 19:32

V Prešernovem gledališču so premierno uprizorili fantazijsko pripoved Harun in morje zgodb, ki je nastala po literarni predlogi pisatelja britansko-indijskih korenin Salmana Rushdieja v dramatizaciji in režiji Ivane Djilas.

V Prešernovem gledališču so leto začeli z zelo pričakovano tretjo premiero v aktualni gledališki sezoni, odrsko priredbo fantazijskega romana Harun in morje zgodb kontroverznega sodobnega klasika Salmana Rushdieja. V kontekst tega kratkega romana je treba dodati, da so pisca znamenitih Satanskih stihov (1988) po izrečeni fatvi (verski obsodbi), s katero ga je iranski vrhovni voditelj ajatola Homeini obsodil na smrt, dve leti skrivali in v tem času tudi sicer ni bil zmožen pisati. Roman Harun in morje zgodb, ki ga je napisal svojemu sinu, od katerega je bil v tem času zaradi nevarnosti ločen, je hkrati njegova prva knjiga po obsodbi. Gre za fantazmagorično zgodbo o svobodi govora, o ustvarjalnosti in svobodi nasploh.

Zgodba nas popelje v žalostno mesto, kjer je le peščica nadvse bogatih, večina pa bolj in malo manj revnih. Kljub revščini pa je Harunova družina srečna – tudi zato, ker je oče Rašid umetnik, pravljičar, in je svet, o katerem pripoveduje, lep. Ko sosed izjavi, kakšen smisel imajo zgodbe, če niso resnične, se mladeniču svet podre. Sina in očeta zapusti še mati in Rašid izgubi dar pripovedovanja zgodb. Ljudje ga pogrešajo. V prispodobi Rushdie pove, da po tem, ko ljudem vzamemo knjigo, glasbo, gledališče …, v nesrečnem mestu vsi postanejo žalostni. V nadaljevanju zgodba vstopi v fantazijski svet. Sin se za očeta odpravi iskat navdih v morje zgodb, kjer te izvirajo, in ko ga najde, ugotovi, da ga onesnažujejo privrženci tišine, vojska z zašitimi usti. Harun premaga negativca, ki zagovarja tišino.

Rushdiejevi romani so običajno polni detajlov, podkrepljeni z vsakovrstnimi podzgodbami, spomini in seveda tudi zgodovinskimi dejstvi. Njegovo pisanje je zato zelo bogato, napolnjeno. V tej pravljici se sicer spušča v čisto fantazijo, a vseeno obdrži polnost pripovedi, kar je za gledališki oder vsekakor zahteven izziv.

In prav bogastvo zgodb je ključ besedila, s katerim je avtorica dramatizacije in režiserka Ivana Djilas odklenila vrata v odrsko razkošje kranjske uprizoritve. Za tehnično in izvedbeno zahtevno produkcijo, ob šestih domačih sta tu še gostujoči igralec in plesalec – večina izmed njih igra več likov –, ki jo odlikujejo bogata scenografija, kostumsko razkošje (v duhu časa predvsem z uporabo recikliranih materialov) in številni koreografski elementi, je poskrbela široka avtorska ekipa (predstavljena je v gledališkem listu). Igralci z igranjem na različne predmete ozvočujejo predstavo, pričarajo vzdušje morja, barvarske delavnice, ulice … Vse to gledalcu omogoča polno doživljanje odrske zgodbe. Kompleksna scenografija nas s hitrimi menjavami učinkovito vodi skozi vizualno pokrajino dogajalnih prostorov. Vseskozi vemo, kje smo, igralci različnim likom dodajajo distinktivne znake, bodisi gib, glas, zvok, po čemer se ti razločujejo med sabo. Liki so pogosto tudi humorno karikirani – Darja Reichman kot šofer avtobusa, Blaž Setnikar kot naduti šef ... Nekateri prizori kar prehitro minejo, gledali bi jih še in še ...

Živa Selan v vlogi Haruna z otroško simpatično radovednostjo postavlja nasprotje Borutu Veselku kot skrivnostnemu in modremu pripovedovalcu zgodb Rašidu, široka igralska ekipa (ob že omenjenih še Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek in gost Dominik Vodopivec) nas navdušuje v več likih. Komaj jih vzljubimo, že skočijo v drug lik. Čisti presežek je maska (Matej Pajntar), v vodnem džinu recimo komaj prepoznamo Ternovška, v čudovitih prizorih se pojavi plesalec Željko Božič, kot nemi bojevnik komunicira zgolj z gibi in palico. Prav petje in gib vzpostavljata atmosferičnost predstave.

Predstava od gledalca zahteva precejšen napor, saj so skoraj v vsakem prizoru predstavljene nove informacije, ob nepozornosti se lahko izgubimo. A vendarle – vse to razkošje scene, kostumov, maske, glasbe in plesa ter odlične igralske ekipe, kar predstavo dela polno, nas vedno vrne v zgodbo. V predstavi lahko uživajo tako odrasli kot otroci. V novih ponovitvah v februarju.