Nabirala zvončke in padla globoko v kanjon Kokre

Kranjčanka Nevenka Lužar, dekliško Šmid, je pred petdesetimi leti padla petindvajset metrov globoko v kanjon Kokre – in preživela. Svoje sreče v nesreči, svojega drugega rojstva se še danes spominja. Z njo smo se pogovarjali na daljavo, saj Nevenka že štirideset let živi v Nemčiji.

Kranj – Čeprav se je 25-metrski padec v kanjon Kokre zgodil pred petdesetimi leti in nekaj meseci, našli smo se šele pred nekaj dnevi, bo ta dan zdaj 57-letni Nevenki Lužar z dekliškim priimkom Šmid ostal za vedno v spominu. Velika sreča v nesreči je bila, da je priletela v skalne razpoke, kjer je bilo nekaj zemlje, poraščene z mahom. Sedemletnici je padec ublažilo grmovje in srobot, le streljaj stran so bile samo gole skale. Nevenka že dolgo živi v Nemčiji, a je za Gorenjski glas še enkrat podoživela svoje drugo rojstvo: »Bila je sreda, 1. marca, po zaključku pouka. S sošolkami smo se odpravile na travnik nasproti Osnovne šole Simona Jenka na Ulici Komenskega v Kranju nabirat zvončke. Najlepši zvončki so bili na robu kanjona Kokre in ravno te smo želele nabrati za mamice. V nekem trenutku je sošolki spodrsnilo, hotela se me je oprijeti in me v tistem po nesreči porinila čez rob. Koliko časa je preteklo od padca, ne vem več. Ko sem se zopet zavedala, sem slišala sošolce, ki so me klicali in spraševali, ali sem živa, ali krvavim. Prosila sem jih, da gredo po mojo mamo, ker ne morem vstati. In da zelo krvavim. Čas mi je zelo počasi tekel, zdelo se mi je, da je minilo dolgo, preden je prišla mama.«

Punčka je samo vpila: »Nevenka, Nevenka ...!«

Nevenkina mama Anica se spominja: »Neka punčka je pritekla k nam domov, v rokah je še držala zvonček in vpila: »Nevenka, Nevenka, Nevenka!« Tako je bila v šoku, da ni mogla povedati, za kaj gre. Nazadnje je le rekla: »Pojdite z menoj.« Nevenka je padla v kanjon na mestu, kjer so bili včasih travniki in kjer so na robu zares rasli najlepši zvončki, danes pa so tam namesto travnikov hiše. »Predolga zgodba je, da bi vam opisala vse podrobnosti. Težko pa bi sploh z besedami opisala, kako sem se počutila v tistem strahu, kaj je in kaj bo s hčerko. Nekako sem se do nje prebila po poti v kanjon zadaj za Globusom. Vzela sem jo v naročje in šele ob dvigu videla, da ji desna noga binglja ... Otroci so medtem že stekli k učiteljem v šolo, na pomoč so poklicali reševalce in gasilce.«

Hoteli so ji amputirati nogo, a mama ni dovolila

Nevenka nadaljuje: »Vse skupaj je trajalo dobri dve uri, da sem prišla v Ljubljano v bolnišnico, kjer pa so ob pogledu na poškodbe hoteli od mame podpis, da mi amputirajo desno nogo. Mama ni pristala, za kar sem ji še danes hvaležna. Poškodbe so bile hude in boleče. Imela sem sedem zlomov desne noge od kolka do pete, od tega veliko odprtih zlomov, tako da sem dobila veliko transfuzij krvi. Sledilo je veliko operacij in meseci bivanja v bolnici. Tam sem končala tudi prvi razred. Tudi leta kasneje so bile potrebne operacije. Danes večjih posledic nimam, na to me spominjajo samo velike brazgotine, zaradi zloma kolka pa imam že osem let umetni kolk.«

O tem nesrečnem padcu smo 8. marca 1967 poročali tudi v Gorenjskem glasu pod naslovom 25 m globoko v kanjon Kokre.

O svojih spominih bo brala v Nemčiji

Nevenko je pred štiridesetimi leti ljubezen iz domačega Kranja popeljala v tujino, je pa soprog prav tako Slovenec, doma iz Novega mesta. Imata sina in hčerko in tudi že tri »sladke« vnučke, kot jim pravi Nevenka. Družijo se v Slovenskem klubu Triglav v Sindelfingnu, v mestu, v katerem živijo. Redno gledajo slovenska poročila, prebirajo slovenske časopise – o svojih spominih na nesrečni padec s srečnim koncem bo Nevenka brala v Gorenjskem glasu. Tudi njeni ta mladi obvladajo slovenski jezik. »Sin in hčerka sta obiskovala slovensko dopolnilno šolo. Zet je Nemec in tudi on želi, da njegova hčerka govori slovensko, tako moja starejša petletna vnukinja hodi v slovenski dopolnilni vrtec in pleše v slovenski folklorni otroški skupini,« je pojasnila Nevenka. V Slovenijo prihajajo na dopust, tu ima mamo in brata z družino. Naslednji obisk bo v septembru in se ga že veselijo.