Ni leta brez naravne ujme

Na gospodarjenje z gozdovi v gozdnogospodarski enoti Škofja Loka zelo vplivajo naravne ujme. V minulem desetletju so sanitarne sečnje predstavljale kar šestinštirideset odstotkov celotnega poseka.

Škofja Loka – V kranjski območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije so pripravili osnutek gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote Škofja Loka za desetletno obdobje 2017–2026. Osnutek je javno razgrnjen do vključno 29. avgusta.

V enoti, ki obsega 10.279 hektarjev veliko območje, je 6.643 hektarjev ali skoraj dve tretjini gozdov. Domala 97 odstotkov jih je v zasebni lasti. Vseh lastnikov je 2762, povprečna posest meri 2,4 hektarja. Kar 91 odstotkov lastnikov ima manj kot pet hektarjev gozda, več kot polovica gozdov pa je v lasti posestnikov, ki imajo od deset do sto hektarjev gozda. »Razdrobljenost gozdov je velika. Skupno število lastnikov oziroma solastnikov parcel sicer še narašča, a povprečna velikost posesti se ne zmanjšuje,« je podatke o razdrobljenosti posesti komentirala glavna načrtovalka Maja Polenšek in poudarila, da približno petina gozdov v enoti še vedno ni odprta z gozdnimi prometnicami za gospodarjenje, pri tem pa je največ takih gozdov v dolini Hrastnice in na pobočju Lubnika. »Eden od razlogov za slabo odprtost nekaterih gozdov je tudi veliko število lastnikov oziroma solastnikov gozdnih parcel, ki se morejo dogovoriti za gradnjo ceste ali vlake,« ugotavlja Bogo Žun, vodja krajevne enote Poljane. V gozdnogospodarski enoti so v minulih desetih letih zgradili dve novi gozdni cesti skupne dolžine 1,3 kilometra ter skoraj 57 kilometrov novih vlak. »V načrtu za naslednje desetletno obdobje nismo določili prednostnih območij za gradnjo ceste, a največje potrebe po gradnji so na desnem bregu Sore, kjer so precejšnje zaloge lesa in kjer v preteklosti lastniki niso pokazali dovolj zanimanja za gradnjo gozdnih prometnic,« pravi Maja Polenšek.

Večina ni odvisna od gozda

V lesni zalogi, ta znaša 311 kubičnih metrov na hektar, je največ smreke (36 odstotkov) in bukve (28 odstotkov), letni prirastek je 7,2 »kubika« na hektar, tako zaloga kot prirastek sta v zadnjem desetletju še porasla. »Lastniki sekajo premalo. Na leto bi lahko posekali od sedem do osem tisoč kubičnih metrov drevja več, a tega namesto njih ''sekajo'' ujme,« podatek o visoki zalogi komentira Žun. Kot glavne razloge za manjši posek navaja: »Večina lastnikov ni ekonomsko odvisna od gozda. Številni so tudi zaposleni in ko se po četrti uri popoldne vrnejo iz službe, jim ostane malo časa za delo na kmetiji. Med deli, ki jih najprej odložijo za kasnejši čas, je prav delo v gozdu.«

Lastniki sekajo premalo

Lastniki bi v minulem desetletnem obdobju lahko posekali skoraj 294 kubičnih metrov drevja, dejansko so ga le 223 tisoč, od tega je bilo 46 odstotkov sanitarne sečnje in poseka oslabljenega drevja. »Enota je na takem območju, da ne mine leto, ko gozdov ne bi prizadela naravna ujma – vetrolom, snegolom in žledolom, posledica teh je razmnožitev lubadarja, zato je v takšnih gozdovih še posebno pomembno aktivno gospodarjenje in izvajanje negovalnih in varstvenih del,« pravi načrtovalec Matjaž Guček in doda, da lastniki skrbno odpravljajo žarišča lubadarja in da so v primerjavi z drugimi enotami dokaj skrbni tudi pri izvajanju negovalnih del.

Lastniki bodo v prihodnje lahko sekali več kot doslej. Kot pojasni Maja Polenšek, so z načrtom možni desetletni posek zvišali na 422 tisoč kubičnih metrov, a tudi ob tako visokem poseku ne bodo »posekali« vsega letnega prirastka, ampak po oceni gozdarjev le 88 odstotkov. »Veliko je starega, debelega drevja. Če ga ne bodo posekali lastniki, ga bodo pa naravne ujme,« meni Bogo Žun, ki je prepričan, da bodo lastniki spremenili gospodarjenje z gozdom šele po tem, ko bo gozd zanje postal »breme«.

Jeleni povzročajo škodo

V zavodu za gozdove kot glavne razvojne probleme v enoti omenjajo porušeno razmerje razvojnih faz – preveč debelega drevja in premalo drogovnjakov, močan vpliv naravnih ujm in pretirane razmnožitve lubadarja na gospodarjenje z gozdovi, razdrobljenost gozdne posesti, slabo odprtost nekaterih predelov gozdov, oteženo naravno pomlajevanje gozdov zaradi močne podrasti, zlasti robide v nižinskih gozdovih, zmanjševanje gozdnih površin v primestni in kmetijski krajini, nestabilno financiranje gojitvenih in varstvenih del, vse večji »pritisk« rekreativcev in nabiralcev gozdnih sadežev na gozdni prostor ter širjenje jelenjadi in veliko številnost divjih prašičev. »Včasih je bil jelen le prehodna divjad, zdaj je stalno prisoten v enoti, z lupljenjem mladega drevja pa povzroča tudi precejšnjo škodo,« pravi Bogo Žun.