Veliki pok!
Bilo je že davno nazaj. Ne vem, kje. Takrat še ni bilo časa. Niti prostora. Združili sta se spolna celica moje mame in spolna celica mojega očeta. Takrat sem nastal jaz. Iz nič sem bil ustvarjen. Prisotna sta bila le oče in mama. V vesolju je počilo in ustvarjena je bila prva celica mene. Nastal sem iz nič. Začetek mene. Težko si je predstavljati ta trenutek. Je pa edinstven in neponovljiv. Predstavljam si prvo celico sebe. Le jaz, ki sem bil spočet. Vendar sem bil spočet v območju neskončne Ljubezni. Pravzaprav je Ljubezen rekla, naj bom. In sem nastal. Kakšen trenutek za Življenje, ki se poraja vsak dan, že stoletja in tisočletja. Ampak zame je to najpomembnejši trenutek vseh časov v celem vesolju. Bila je to prva celica mene. Preden se je začela deliti, se je začela zavedati – spočela sta me oče in mama, ustvarila me je Ljubezen. Prva celica je bila obdana z obilo Ljubezni, Svetlobe, Sprejemanja, Odobravanja. Okrog in okrog nje samo Dobro in Mir. Neopisljiv Mir. Vse in vsi smo bili na pravem mestu. Prva in prvobitna celica mene je vedela, da je to njen dom. Iz tu je izšla. In tja se bom nekoč vrnil. Mama je kmalu začutila, da sem pod njenim srcem. Oče je potreboval malo več časa. Vesela sta bila mojega prihoda.
Nato se je prva celica začela deliti – kot nas uči biologija. V nas je na milijone in milijarde celic. Ene odmirajo, druge nastajajo. Tako pač deluje človeški organizem. Od prve delitve celice naprej smo vedno bolj in bolj podvrženi naravnim, zemeljskim zakonitostim. Tako fizičnim kot psihičnim. Prva celica je postajala le ena izmed mnogih. Narava sama skrbi za število celic, mi pa smo pozabili na svojo prvo celico. Takoj v prvi delitvi celice sem bil pol mama in pol oče. Bili sta dve celici. Jaz z zakonitostmi in lastnosti očeta in pol mene kot mama. Torej po najbolj naravni poti sem zaznamovan s svojim očetom in mamo. Telo sicer raste, celice se delijo, podstat sta pa onadva, ki sta me spočela. Kako pogosto spregledan vpliv očeta in mame! Vse nadaljnje celice mojega telesa so zaznamovane z očetom, mamo in njunim odnosom. Zakaj nas tako preprosto jasnih dejstev ne učite v šoli? Kar sta onadva nosila v sebi, sta prenesla name. Kar sta bila, sem deloma tudi jaz. Kakor sta bila onadva med sabo, je nekako vplivalo name. Tako je to v človeški naravi.
Vendar človek je več kot le zemeljsko bitje. Več kot le naslednik staršev in drugega okolja. V sebi imamo prvo celico, ki je nabita s spominom na Ljubezen, Dobroto, Sprejemanjem. Prva celica je še vedno v nas. Ve, od kod prihaja, in ve, kaj ima v sebi. Povežimo se z njo. Povabimo jo, naj obišče vse celice in naj jih spomni, da so izšle iz nje. Le zakaj pozabljamo na svojo prvo celico? Spomin na preteklost in na prihodnost je isti.