Kramp in lopata za udarniško delo

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava o udarniškem delu v Sloveniji med letoma 1945 in 1955 z dokumenti in zanimivimi zgodbami iz tega časa.

Na rahlo orumenelem listu papirja v lični pisavi beremo: »Štab mladinskih delavnih brigad za sektor Otovec–Bubnjarci izreka pohvalo in priznanje tov. Bizjak Baldo za požrtvovalno delo na progi, ker je presegel normo za 40 % in se uvrstil med najboljše mladince tega sektorja.« Sledi znano geslo tistega časa: Med obnovo ni počitka (Nema odmora, dok traje obnova!), datum 1. 9. 1946, žig in podpis komandanta. Pohvala brigadirju za delo na železniški progi je eden od številnih muzejskih dokumentov oziroma predmetov, ki so predstavljeni na razstavi z naslovom Slovenci, Slovenke! Takoj na delo za obnovo domovine! in podnaslovom Udarniško delo v Sloveniji od leta 1945 do 1955.

Razstavo in ob njej tudi ličen katalog je s pomočjo sodelavcev pripravljala zgodovinarka Marija Kos iz Gorenjskega muzeja: »Delo smo začeli v knjižnicah, javnih arhivih in depojih Gorenjskega muzeja, kjer smo zbrali številne izvirne dokumente in predmete. Gradivo, kot so fotografije, pisma, dopisnice, članske izkaznice in podobno sprva niso veliko obetali. Z vztrajnim delom pa smo nabrali dovolj verodostojnih dokumentov in podatkov tako rekoč iz prve roke.«

Zgodbe, ki jih ob dokumentih in predmetih predstavlja Kosova, nas popeljejo v prvo desetletje po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Kot v nadaljevanju pove avtorica razstave, se je ob raziskovanju gradiva iz tega leta kar sama ponudila ideja za osrednjo temo – to je udarniško delo. »Prva leta – pravzaprav pa kar celo desetletje po vojni – so bila prežeta z evforično graditvijo nove države, novo politično ideologijo, pospešenim gospodarskim razvojem, velikimi pričakovanji in seveda tudi razočaranji.«

V Jugoslaviji so si vodilni organi komunistične partije v Beogradu po nareku predsednika Tita prizadevali za poenotenje sicer različno razvitih republik. Tako je gospodarski načrt, tako imenovana prva petletka, predvideval razvoj na vseh področjih, čeprav sta bili predsednikovi temeljni zahtevi razvoj težke industrije in elektrifikacija.

Na razstavi izvemo, da je država za povojno obnovo domovine predvsem množično mobilizirala ljudi po domovih, šolah, tovarnah, za brezplačno brigadirsko delo je po besedah Kosove uporabljala tudi kaznjence in številne politične zapornike. Gradili so ceste, železniške proge, hidroelektrarne, zadružne, kulturne in športne dvorane, planinske domove, opravljalo poljska dela na nacionaliziranih kmetijskih posestvih, ročno spravljalo les iz gozdov in uničevalo škodljivce na poljščinah. »Udarništvo se je razumelo kot državljanska dolžnost za čim hitrejši napredek, bilo pa je tudi zlorabljeno za ideološko politično propagando,« pove Marija Kos, ki je še posebej poudarila nekatere brigadirje udarnike z njihovimi predmeti in dokumenti. Mladi so v brigadah tekmovali, kdo bo boljši, kdo bo na delovnih akcijah naredil več. Nekoliko posebna, a še kako zanimiva ter vredna pozornosti je zgodba Ane Pavlin, Rusinje, poročene s Slovencem, ki je v pogovorih za Gorenjski glas opisala svoje bridke življenjske izkušnje.

Del razstave je avtorica posvetila tudi umetnosti v času socialističnega realizma in ob tem posebej predstavila kiparja Lojzeta Dolinarja in nekaj njegovih del iz bogate zapuščine, ki jo hrani Gorenjski muzej. Ob tem je recimo zanimiva tudi publikacija umetnikov – udeležencev delovne brigade Brčko–Banovići, v kletnem galerijskem prostoru pa je na ogled tudi kratek dokumentarni film, posnet leta 1945 v gozdovih Jelovice.

Gre za zanimivo razstavo, ki v današnjem času bržkone vzbuja drugačna čustva, kot jih je v svojem času. Ali kot je v nagovoru k razstavi dejala direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert: o določenem obdobju, še zlasti ko gre za polpreteklo zgodovino, ima vsak svoje mnenje in svoj pogled na to, muzeji pa so za to, da soočajo te različne poglede in mnenja. S to razstavo do 11. junija.