Od nekdaj ga zanima človek

Ddr. Jože Hlebš se je rodil leta 1938 staršem iz Tržiča. Med Tržičem in Salzburgom, kjer živi in dela, mu teče življenje od leta 1970. Velja za očeta filozofije narave. Je pisec številnih člankov in razprav s področja filozofije narave in monografij, tudi esejev in razprav o znanih domačih in tujih filozofih. Njegovo najnovejše delo je Darwin, evolucija in/ali stvarjenje.

So vprašanja, s katerimi se slej ko prej sreča vsakdo od nas; kaj življenje je, zakaj smo tu in kje je njegovo bistvo. Nič kaj drugače ni bilo z Jožetom Hlebšem. Njegova biografija fascinira. V Ljubljani je študiral kemijo, študij je na prvi stopnji zaključil na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Iz biološke antropologije je leta 1967 diplomiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Kar pa zanj ni bilo dovolj, saj je želel postati antropolog v pravem pomenu besede. Zato je štiri semestre študiral pri paleoantropologu prof. dr. Srečku Brodarju kulture pračloveka, pri prof. dr. Vilku Novaku pa etnologijo. In ker se mu je zdelo, da to še vedno ni dovolj, se je pri prof. dr. Antonu Trstenjaku pozanimal o psihi človeka, ker je hotel imeti primerjalno študijo med živalskim in človeškim svetom. Pravzaprav je prof. Trstenjaka spoznal že prej, bi tvegali in rekli, da celo obratno. Prof. Trstenjak je bil tisti, ki je opazil in spremljal diplomsko delo Jožeta Hlebša s področja biološke antropologije.

Prva, kratkotrajnega roka je bila služba Jožeta Hlebša v koprski osnovni šoli. Šolski učbeniki so se – in enako žal ugotavlja, da je še danes – nekritično opirali na darvinistično dojemanje evolucije. Ko je leta 1968 Nuklearni institut Jožef Stefan v Ljubljani razpisal mesta za asistenco in podiplomski študij, je zamenjal delovno mesto in se tam naslednji dve leti ukvarjal z biokemijo, predvsem pa s fiziologijo. Njegova sopotnica ves čas je bila filozofija, ki se jo je sprva loteval avtodidaktično. Tržiški župnik mu je podaril knjige Aleša Ušeničnika Uvod v filozofijo, potem je bral Avguštinove izpovedi, in ko je odkril še zbrana dela nemškega psihiatra in filozofa Karla Jaspersa, sta s prof. Trstenjakom hitro našla skupno temo za filozofsko razpravo. »Ravno prof. Trstenjak mi je svetoval, naj se s filozofijo začnem ukvarjati sistematično. Vpisal sem študij filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani in ne na Filozofski fakulteti, ki je bila tista leta zame preveč okužena z marksizmom in leninizmom. Trstenjak je v meni videl kompetentnega človeka, ki bi lahko nasledil profesuro po njegovi upokojitvi.« Hlebš je tudi na priporočilo prof. Trstenjaka izbral študij filozofije na pontifikalnem inštitutu v Salzburgu, ki so ga ustanovili Benediktinci, v Salzburgu pa je bila njihova rimska podružnica. Ima torej rimski doktorat iz leta 1981, njegova doktorska disertacija pa je dobila svoje mesto na vsaj petdesetih naslovih univerz po svetu, tudi na Japonskem. In če rečemo, da je šel v Salzburg zgolj zaradi filozofije, smo nekoliko prehiteli čas. Iz zoologije je tam doktoriral že leta 1973. Nekdanja skupna Jugoslavija mu je omogočila, da je doktoriral iz biologije človeške ribice s posebnim aspektom preučitve njenih medmožganov in hipofize. Ddr. Jože Hlebš je ostal v Salzburgu, želja prof. Trstenjaka o nasledstvu se ni uresničila, sta pa prijateljevala. Vse do upokojitve leta 2000 je Hlebš na salzburški univerzi na Filozofskem inštitutu delal kot profesor za filozofijo narave (kozmologije) in filozofije naravoslovnih ved. Pa ne, da se ne bi želel vrniti v Slovenijo ...

Darvinist nisem bil nikoli

Jože Hlebš se v svojih delih največ ukvarja z vprašanjem o izvoru človeka ter o razmerju med znanostjo in Bogom. Njegovo prvo delo v slovenskem jeziku ima naslov Izvor človeka, v slovenščini je izšla tudi Filozofija narave in pa najnovejše delo Darwin, evolucija in/ali stvarjenje, ki je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celovcu. »Darvinist nisem bil nikoli, kajti življenja ustanovitelj nauka zame nikoli ni razložil. To pa je bilo vprašanje, ki me je že od otroških let zanimalo. Že nekako v starosti sedmih let sem se začel spraševati, kdo pa sem pravzaprav.«

Takole je teologe, profesorje, učitelje in vse, ki jih zanimajo bistvena vprašanja človekove biti, izzval k poglobljenemu razmišljanju: »Filozofi, ki se sklicujejo na Darwina, ne govorijo več o dostojanstvu človeka, saj je to dano samo človeku kot božjemu stvarjenju, ampak samo še o interesih, ki jih poskuša človek uveljaviti nasproti sočloveku v boju za obstanek. Medtem ko so razsvetljenci še uveljavljali etiko, človekovo naravo oz. svobodo, dano od Boga, je sedaj nastala predstava, da je človek absolutno avtonomen in si sam postavlja vse zakone svojega bivanja ter za svoja dejanja ni odgovoren nikomur nad seboj. Njegova svoboda je neomejena, iz praktičnih razlogov pa je smiselno postavil norme družbenega življenja.«

Darwin, evolucija in/ali stvarjenje je obširno in zahtevno filozofsko delo, izhodišče razprave je, kot že nakazano, razvojna misel Charlesa Darwina (1809–1882), študenta teologije, ki pa je vse, kar je imel prej za stvaritev Boga, proglasil za proizvod izbora in selekcije. Hlebš mu sicer priznava delavnost, zagnanost, a ga kritično ocenjuje, kajti nadaljevanje Darwinovega razmišljanja po drugih je vodilo v svetovnonazorski evolucionizem. Pri tem pa je pomembno najti jasno razlikovanje med naravoslovnim naukom o evoluciji in filozofskim evolucionizmom, opozarja Hlebš: »Ravno filozofski evolucionizem, ki absolutizira pojem evolucije, četudi mu do neke mere delno resnico lahko priznamo, je danes najbolj razširjen pod pojmom darvinizem, kar pa je sporno. Ne moreš naravoslovnega nauka o razvoju živih bitij porabiti v ideološkem smislu. Treba je biti pozoren na končnico -izem, ki je miselni konstrukt, ki ni več krit v znanosti. Vsi -izmi so taki – nacizem, fašizem, komunizem ...« Kar mora skrbeti družbo, je, da danes ni področja, kjer ne bi bil prisoten evolucionizem, dodaja Hlebš. Celo v umetnosti – kot primer navede Wagnerjeve opere, navdahnjene z evolucionizmom.

Slovenija, se bojim, v duhovnem smislu zaostaja

Jože Hlebš izhaja iz filozofije perenis, vekotrajne filozofije, tiste, ki izhaja od starih grških mislecev do današnjih dni, ki se je vedno znova izpopolnjevala. »Aristotel je bil zame največji mislec v zgodovini, tista oseba, ki jo najbolj občudujem.« Kritično razmišljanje je v letih profesure pričakoval tudi od študentov, kot je dejal: »Vedno sem jim rekel, ne učite se na pamet, ampak razmišljajte, vsako reč postavite pod vprašaj in potem iščite odgovore.«

Že po doktoratu iz zoologije se je želel vrniti v Tržič, kjer si je že ustvaril družino. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je bilo prosto delovno mesto. Ni ga dobil, verjetno zaradi bojazni, da ne bi prinesel iz tujine samo znanja, ampak tudi svobodnega duha; prosto mesto je dobila partijka, zvesta marksizmu in leninizmu. Ko gleda nazaj, pravi, da je bila samo božja milost, da ni dobil tiste službe, so se pa soproga in sinova leta 1980 preselili k njemu v Salzburg. »Hvaležen sem Avstriji, da sem lahko razvil svoje zmožnosti. Kar nisem se mogel najesti svobode, ki sem jo imel. O vsem sem lahko govoril, razpravljal.« Kaj pa danes, se Slovenija temu približuje, postaja odprt prostor? »Slovenija, se bojim, da v duhovnem smislu zelo zaostaja. Mi je žal, da to rečem, bi si želel drugače. Kako zelo smo bili navdušeni, ko se je Slovenija osamosvojila, v Avstriji smo demonstrirali za njeno priznanje, s kolegom sva z željo po priznanju osebno nagovorila deželnega glavarja.« In še na nekaj opozarja Hlebš v slovenski družbi – na že pravo sovraštvo do krščanstva. To pripisuje omejenosti.

In kaj je tisto, kar ga v tem trenutku žene naprej? »V sodobnem mišljenju je postalo skoraj samoumevno, da neko bitje velja za razumljeno, če lahko pokažemo, od kod prihaja in kako se je razvijalo. Tudi pri vprašanju o izvoru človeka nehote pomislimo samo na njegov biološki izvor. A vendarle so principi v naravi, ki jih lahko ugotovimo – da torej življenje ni enostavno produkt materije, ampak da zanj zahtevamo nov življenjski princip, počelo. Kar pomeni, da je človek od vsega začetka, od oplojenega jajčeca naprej človeško bitje. Duh je v človeku ustvarjen, to hočem poudariti.« In stvarno zaključi: »Pišem zato, ker želim ljudem dati nekaj v roko. Vedno sem čutil potrebo poučevanja, človeku prikazati pota. Če bi pisal za denar, se ne bi splačalo, to bi bil tisti idealizem, tisti -izem, o katerem sem vam že govoril.«