Milosti za vse
Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.
»Presveta Devica Marija,« sem ponižno molila v sveti medžugorski tišini in pod nogami Preblažene, »tako neopisno nemočna in nebogljena sem, kot zarodek v materinem telesu. Žal sem se te svoje, človekove nemoči zavedela šele pred kratkim. Šele ko se je bolezen v mojem telesu kljub prizadevanjem zdravnikov in vsega drugega medicinskega osebja širila in širila.
Želim si, da bi bila tako pobožna kot zdaj že pred svojo boleznijo. A časa nazaj zavrteti ni mogoče. Vendar, tudi če bi mi bilo to dano, bi zelo verjetno ravnala enako brezbožno in oholo. Je to moja usoda? Je to božji načrt za moje tuzemno življenje? Verujem, da je. Zato sprejemam svojo bolezen kot milost, kot dar Vsemogočnega.
Presveta Kraljica miru z Medžugorja. Ponižno te prosim, vodi in brani me na tej moji tuzemni poti v večno domovino. Brani me tako pred samovoljnostjo in oholostjo kot tudi pred zamerljivostjo in vsemi drugimi človekovimi slabostmi.
Najdražja in najzvestejša Mati. Ponižno te prosim, pomagaj mi do zdravja. Ne le meni, pač pa vsem bolnim, trpečim in nevernim. In vsem mojim najbližjim in najdražjim. In vsem mojim prijateljem. In vsem mojim nasprotnikom. Vse najboljše te ponižno prosim tudi za mojo domovino Slovenijo.
Izročiti svoje življenje v naročje Prasili, je edino resnično, pa naj se zdi še tako neresnično in bajeslovno. To zdaj vem in hvaležna sem ti za to spoznanje. Tu, na tem svetem kraju te prosim, nebeška Mati, naj bo to isto, kar je bilo z Nebes dano meni, dano vsem ljudem. Še zlasti bolnim, trpečim in osamljenim.
Prosim te, nebeška Mati, varuj človeštvo pred zli duhovi, naravo, ki je del tvojega genialnega načrta in kot takšna popolna, pa pred katastrofami.
Hvala, presveta Marija, ker si me povabila v Medžugorje, kjer sem skupaj s svojimi prijatelji s Križ tako zelo blizu Tebi.
Amen.«
Tako sem po spominu v tišini in pobožni zamaknjenosti molila k medžugorski Kraljici miru. (Se nadaljuje.)