Tudi starostniki vadijo jogo

Stanovalci Doma upokojencev v Kranju nikoli ne zamudijo tedenske vadbe joge.

Kranj - Prvega oktobra, na mednarodni dan starejših, so v kranjskem domu upokojencev poskusno začeli vaditi jogo. Sedaj se skupina stanovalcev vsak četrtek udeležuje vadbe. Ta poteka pod vodstvom inštruktoric Ljubice iz Ljubljane ter Irene in Olge iz Ljubljane. Ljubica Dovgan, ki prihaja iz ljubljanskega društva Joge v vsakdanjem življenju in ima z jogo že dolgoletne izkušnje, saj vodi jogo za starejše že od leta 1993, je povedala: »Ljudje pogosto sprašujejo, kje je starostna meja za vadbo joge. Odgovor je preprost: razen v določenih primerih – meje ni. Odvisno je, kako se posameznik počuti in kakšna sta njegovo zdravstveno stanje in zmožnost gibanja, pa tudi od njegove dojemljivosti in pripravljenosti zbrati voljo, da stori nekaj zase. Tudi v starosti je kakovost življenja odvisna od nas samih, od našega razmišljanja in delovanja. V Domu upokojencev Kranj zato izvajamo jogo, ki je posebej primerna za invalidne in težje gibljive starejše ljudi, vaje pa se izvajajo na stolih in vozičkih. V vseh starostnih skupinah zelo pazimo, da gibanje ni nikoli agresivno, da ni obremenjujoče in enostransko.«

Čeprav je skupina vadečih v domovih za starejše običajno zdravstveno najbolj šibka, lahko kljub temu ob daljši redni vadbi doseže precej koristi. Znanost joge zelo poudarja tudi izvajanje etičnih načel. Večina teh je zajeta v prijetnih zgodbicah, ki jih starejši radi poslušajo, komentirajo in razmišljajo o njih. Tako postajajo bolj komunikativni, odprti in zgodi se, da lahko razrešijo v sebi tudi marsikateri psihični problem. To prav tako vodi k izboljšanju telesnega in duševnega zdravja. Najstarejša udeleženka vadbe joge v Domu Marija Frolich pa pravi: »Takoj sem se prijavila k vadbi joge, čeprav bom stara že 99 let. Že po nekaj tednih sem začutila, da so moji sklepi v udih in hrbtenici bolj gibljivi, pa tudi hodim lažje kot prej. Prej se mi je večkrat zgodilo, da sem med hojo izgubila ravnotežje in padla. Ker se sama nisem več mogla postaviti nazaj na noge, sem vedno morala poklicati na pomoč katero od sester ali negovalk v domu. Ko pa sem pred nekaj dnevi spet padla, sem sama, brez tuje pomoči spet vstala že pri prvem poskusu. Bila sem resnično srečna in upam, da vadba joge tudi drugim pomaga. Iz srca jo priporočam vsem.«