Blagoslovljeni kolesarji

Popolnoma smučarski vikend ni bil popoln zato, ker se je v slovesni Istri zgodila že 9. tradicionalna Predbožična tura.

Iz sklepanja ali samo pogleda na nekaj fotografij lahko ugotovite, da to ni bila smučarska Predbožična ampak.... kolesarska tura! Ob takem datumu smo resnično že pozabili na kolesa. Verjamem, da je malo tistih, ki o kolesih in kolesarstvu razmišljajo, ko smučarske žičnice že obratujejo, ko so tekaške smučine potegnjene, sankaške proge urejene in ko so temperature tako globoko pod ničlo. Verjamem pa tudi, da tisti, ki še (ali skoraj vedno) razmišljamo o kolesarjenju, ne pustimo nikomur, da bi ustavil naša kolesa.

Predbožična tura se zgodi vedno in se je že devetkrat zapovrstjo na soboto pred božičem. Organizirajo jo kolesarji iz Primorske, ki prakticirajo skoraj in izključno samo gorsko kolesarjenje, tako da niso tako omejeni z vremenom in vremenskimi razmerami, kot so »navadni« cestni kolesarji.

Pogled na sobotno jutro je bil tak, da bi človek segel po telefonu in poklical cestno podjetje, naj odkidajo sneg in s soljo posujejo vse, kar se posuti da, ne pa da bi na streho avtomobila montiral kolo. V takem vremenu, kot je bilo v soboto, človek niti smuči ne montira na prtljažnik avtomobila, rečeno bolj razumno. Ker pa je Predbožična tura samo enkrat na leto in ker je to prireditev, ki v sebi nosi "mistično" dušo, s katero človek, ljubitelj kolesarstva, polni tudi svojo, vreme ne more vplivati na odločitev. Šel sem oziroma šla sva z prijateljem, ker s kom drugim niti ne moreš kreniti na tako pot. Človek ob tebi mora biti vrhunski prijatelj, da lahko razume.

Vožnja z avtom iz Kranja do Dragonje je v soboto zjutraj trajala štiri ure. V normalnih razmerah s takim časom dosežeš do Splita, se mi zdi. Ampak ... razmere niso bile normalne.

Tura sicer nikoli ni bila pod vprašajem, čeprav je celo Istro sneg pošteno pobelil. Tam je sneg veselje in ne belo blato, tako kot je pri nas na gorenjskih ulicah. Pravijo, da so Primorci še bolj veseli snega kot pa sami žičničarji. To drži in sem se sam prepričal. Medtem ko sva bila s prijateljem skoraj prepričana, da bo tura odpadla, so se Primorci veselo kepali in rajali že pred štartom. Le bela Predbožična tura je prava tura. Bela pomeni, da je zasnežena in nič drugega – in verjemite, da je bila letošnja prva od devetih. Čudno, skoraj grem stavit, da je bil vedno sneg. Da, v Kranju je bil in bil je tudi vedno mraz kot hudič, vendar ko si se pripeljal čez Črni Kal, je bila klima povsem drugačna.

Presenečenje številka ena nista bila sneg in čudovito predbožično vzdušje, doživeto na kolesu. Presenečenje številka ena je bilo to, da nam je Milan kot organizator turce pripravil blagoslov kolesarjev in koles. Če kaj vem o kolesarstvu, je to prvi blagoslov kolesarjev in koles v Sloveniji! Ustavili in zbrali smo se v baročni cerkvi svetega Mihaela v Krkavčah, kjer nas je blagoslovil župnik Krkavč in Koštabone. Ganljiv dogodek, ki ga nisem niti slučajno pričakoval, je bil enkratna nagrada za vso pot do turce in za vse trpljenje, ki smo ga morali preživeti s kolesarjenjem po snegu. To ni norost, to je užitek kolesarjenja v razmerah, ki jih nismo vajeni, a jih moramo, če hočemo biti pravi kolesarji, obvladati. Z blagoslovom in željami, da se zopet snidemo v primernejšem vremenu, smo se poslovili od župnika in gostitelja ter se spustili do Dragonje, kjer je bil cilj ture.

Sneg na Primorskem, šestdeset neustavljivih kolesark in kolesarjev ter blagoslov kolesarjev in koles mi bo ostalo v spominu za vedno. Kolesarstvo mi je dalo ogromno lepih trenutkov in doživetij, a tale Predbožična tura je resnično nekaj posebnega in nekaj, kar je pridobilo pravo kolesarsko dušo po samo devetih ponovitvah. Vsem tistim, ki imate radi gorsko kolesarjenje in dobro, odlično, kolesarsko družbo, toplo priporočam, da ne pozabite zadnje sobote pred božičem ... vsako leto. Dovolj bo, da na začetku novembra pokukate na naslov tabla.mtb.si in si zagotovite enkraten kolesarski dan.