Plašen otrok

Plašni otroci imajo pogosto slabo mnenje o sebi in neprimerne pripombe odraslih ta občutek še krepijo. "Naš fant je tako plašen. Ne vem, kdaj bo naša deklica bolj pogumna. Nič si ne upa, še na stranišče ne gre sama. Ne bodi taka reva. A si fant ali nisi?" Vsi ti stavki le še utrdijo otrokovo mnenje, da je reva.

Ne bodi plašen kot zajec …

Starši s tem stavkom pogosto pospremimo otroka, ki se nas oklepa in se skriva za nami, kot bi zagledal strašnega dinozavra. V resnici pa je tam samo gruča vreščečih otrok, zbranih sorodnikov ali vsiljiva teta, ki bi na vsak način rada poljubila malo preplašeno bitje. Otroci, ki so plašni, sprva povzročajo več težav svojim staršem kot sebi. Ne odgovarjajo na vprašanja, silijo nam v naročje, gledajo v tla in mečkajo majice. Mlajši kot so otroci, manj obvladajo svet, zato je plašnost pogojena tudi s starostjo otroka. Za plašnost le delno krivimo dedni zapis, saj je okolje tisto, ki ta zapis spodbuja ali zavira. Tako je lahko otrok vedno bolj plašen ali pa pridobiva dober občutek o sebi. Plašni otroci imajo pogosto slabo mnenje o sebi in neprimerne pripombe odraslih ta občutek še krepijo. »Naš fant je tako plašen. Ne vem, kdaj bo naša deklica bolj pogumna. Nič si ne upa, še na stranišče ne gre sama. Ne bodi taka reva. A si fant ali nisi? Pa saj ti nihče ne bo nič naredil.« Vsi ti stavki le še utrdijo otrokovo mnenje, da je reva. Ker je to določeno še s strani odraslih, ki so za otroka bogovi, se začne vedno bolj tako obnašati. Namesto da bi krepil podobo o samem sebi, jo zabetonira in uporablja kot izgovor – plašen sem in zato tega ne bom naredil. Tako se sklene začarani krog, dokler nekdo otroka ne vidi drugače in mu pokaže, da se ni potrebno valjati v plašnosti. Iz grdega račka postane lep labod. Pa ni bistvo v tej preobrazbi, ampak v tem, da labod sebe vidi kot laboda. Bistvo premagovanja plašnosti je torej v oblikovanju pozitivnega mnenja o sebi, o dobri samopodobi.

Ne govorimo otroku, da je plašen, sploh pa tega ne počnimo pred drugimi.

Namesto tega se z otrokom pogovarjajmo in ga pripravimo na situacije, ki ga čakajo. Na primer: »Sedaj gremo na zabavo. Tam bo Marjanca, ki jo poznaš, pa Miha … Ti kar malo poglej, potem pa boš videl, s kom se boš igral. Če ti ne bo všeč, pa lahko sediš zraven mene. Najbrž se bomo imeli vsi prav lepo, boš videl. Jaz se že veselim tega in tega …« Ko otroku opišemo določene situacije, se lahko nanje v mislih že pripravi in je zanj lažje. Ko mu govorimo o veselem pričakovanju, nanj prenesemo pozitivno razmišljanje o tem, kar nas čaka.

Ne silimo otroka v situacije, ki se jih boji.

Otrok naredi večino stvari sam od sebe takrat, ko se počuti varnega in zaupa sebi. Zato je vsakršno siljenje v situacije, ki jih ne obvlada, neučinkovito in otrok dobi še večji odpor do njih. Otroci na različne načine preizkušajo meje svojih sposobnosti in si šele gradijo občutek o sebi. Zato je potrebno pri otrocih, ki so bolj sramežljivi, iti naprej z majhnimi koraki. Ali boš danes dal sam knjige knjižničarki? Bi izbral voščilnico za babico na pošti? Ko prideva k frizerki, pa oba pozdraviva naenkrat, prav?

Otroka sprejmimo takšnega, kot je.

Vsako »popravljanje« je za otroka sporočilo, da z njim nismo zadovoljni. Če mi nismo, kako naj misli lepo o sebi? Vsaka primerjava z drugimi je strup za samopodobo. Šele ko otroka zares sprejmemo, se začnejo spremembe. Tako otrok dobi neizgovorjeno dovoljenje, da je lahko takšen, kot je. Iz sprejetja dobi občutek zaželenosti in tako zraste tudi njegov pogum.

Pomagajo pravljice, lutke, igrače, živali.

S pravljicami sporočamo otroku o težavah, na katere naletijo drugi junaki in kako jih premagujejo. Tudi junaki se tresejo od strahu, jočejo, delajo napake in zmagujejo. Lutke pomagajo otroku pri izražanju tistega, kar sicer težko pove. Če pove lutka, se otrok ne izpostavi in je zanj to olajšanje. Igra nam veliko sporoča o otroku samem, zato jo opazujmo in določene situacije izkoristimo za premagovanje plašnosti. Za plašne otroke so priporočljive male živali (zajčki, želve, morski prašički) ali otrokom prijazne pasme psov. Živali se odzivajo na ljubeznivost in otroci uživajo, ko lahko za nekoga skrbijo in so zanj pomembni. S tem raste otrokova pozitivna samopodoba.