Finžgarjeva Snovanja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 30. oktober 2012 / 06:00

Prav je, da ob 50. obletnici njegove smrti tudi v Gorenjskem glasu počastimo spomin na Frana S. Finžgarja (1871-1962), slovenskega pisatelja gorenjskega rodu. In si skušamo odgovoriti na nekaj vprašanj: kaj nam pomeni danes, koliko ga še beremo ...

Pred obletnico sem mislil, da bo po vsej Sloveniji več dogodkov v počastitev pisatelja. A jih ni bilo prav veliko. Še najbolj vseslovenski je bil odličen dokumentarni film, ki ga je za TV Slovenija posnel režiser Amir Muratović, glavni »igralec« v njem pa je bil prof. dr. Janez Bogataj, etnolog in pisateljev pranečak. Film z naslovom F. S. Finžgar: Zapuščina strica Jurja je bil prvič na sporedu 27. maja, v nedeljo zvečer. Odličen pa je bil tudi govor, ki ga je imel prof. dr. Miran Hladnik v soboto, 2. junija, na proslavi na Breznici. V celoti je dostopen je na spletu (lit.ijs.si/finzgar.html), tu navajam nekaj odlomkov.

»Le redkim je najbrž znano, da ima Finžgar pisateljski poklic zapisan že v imenu. Tista kratica S. za nenavadno srednje ime Saleški sporoča, na katerega od okrog 60 svetih Frančiščkov (če izpustimo dodatnih deset svetih Frančišk), kolikor se jih sprehaja po nebesih, je bil krščen naš pisatelj. Njegov patron sveti Frančišek Saleški, ki se je rodil na francoskem gradu Sales, je zavetnik pisateljev! Če kaj damo na to, se nam ne zdi nič čudnega, da se je Finžgar odločil za pisateljsko pot! Obenem je bil Frančišek Saleški zgled neverjetne krotkosti in ljubezni do bližnjega, kar se je očitno prijelo tudi Frana Finžgarja. Bil je privrženec Krekovega krščanskega socialnega gibanja in je v duhu Krekovih idej leta 1904 napisal svoj prvi roman Iz novega sveta, ki je tudi prvi slovenski delavski roman. Pripovedoval je o železarskem štrajku na Jesenicah in je zdaj, v času štrajkov, znova aktualen. Finžgar je konflikt med delodajalci in delavci rešil že za tiste čase naivno preprosto, vendar prisrčno: s poroko hčerke tovarnarja z delavskim zdravnikom, ki je na strani stavkajočih; vprašanje je, kako bi bil uspešen Finžgarjev recept za pomirjanje socialnih nasprotij danes; domnevam, da hčerke direktorjev niso prav lahko dosegljive in še zmanjkati jih utegne prehitro.« Poučno in duhovito, mar ne!

Ko sem hodil v šolo, sem z največjim možnim užitkom (večjim kot pri Vinetouju) bral Finžgarjev »veliki tekst«. In me prav zanima, ali ga današnji najstniki še? Pa odrasli? Odgovor bi poznali učitelji in knjižničarji, prof. Hladnik pa se je tudi v tem vprašanju po svoje odrezal. »Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je Finžgarjevo najbolj znano delo. Vzgajalo je nacionalni ponos, nagovarjalo za slogo med južnimi Slovani in mobiliziralo proti nacionalnim sovražnikom. Zgodbe se spomnimo še iz osnovne šole: mladec Iztok gre v službo v Bizanc, središče vzhodnega dela rimskega imperija, da se bo priučil učinkovitih vojaških tehnik in imperij porazil z njegovim lastnim orožjem. Poskusimo sporočilo romana aktualizirati, tako kot so to počeli hvaležni bralci v vseh kritičnih zgodovinskih trenutkih po izidu: Bizanc bi bil danes kaj drugega kot Bruselj, Iztok pa Slovenec, ki Evropo razume kot pretnjo slovenski samobitnosti in gre tja s figo v žepu in z namenom počrpati čim več evropskih sredstev. Ko se Evropa znajde v krizi, ji obrne hrbet in se vrne nazaj v podalpsko plemensko idilo in samozadostnost. Priznati si moramo, da roman ni najboljša reklama za evropske prosvetljenske cilje, ki terjajo sodelovanje, zavzetost in zanesljivost pri gradnji perspektivnejših modelov preživetja, takih modelov, ki presegajo kolektivni egoizem t. i. nacionalnega interesa. Na srečo Finžgarjeva literarna slava ni odvisna od tega romana, ki zaradi črno-bele odslikave sveta ne spada v literaturo za odrasle, ampak za mladino. Gotovo pa nam pride spet prav v naslednji vojni.« Ja, se strinjam!

In še Hladnikova beseda o Finžgarju kot Gorenjcu. »Tako kot Prešeren in mnogi drugi je moral že z devetimi leti od doma v šole. Služboval je v različnih krajih po Sloveniji, na Gorenjskem v Bohinju, na Jesenicah, na Joštu in v Sori, najdlje v Ljubljani. V vseh krajih, kjer je služboval, je pustil močno sled in povsod se ga spominjajo s kipi, spominskimi ploščami in poimenovanjem ulic in inštitucij. Na svoj rojstni kraj in na gore nad njim je bil kljub mnogim selitvam močno navezan. V zrelih letih si je na Zabreški planini pod Stolom postavil kočo Murko in v njej pisal mladinske zgodbe o gospodu Hudourniku, v Doslovče je umestil svojo prvo daljšo povest Gozdarjev sin (1893) in tudi njegova zadnja knjiga, kmečka povest Gostač Matevž šestdeset let pozneje (1954) se dogaja tu. Zato verjamem, da ga imajo najbolj za svojega lahko prav Doslovčani.«

No, tudi vsi drugi Gorenjci in Slovenci ga imamo za svojega in upam, da tudi še kaj beremo. Da bi spodbudili k branju Finžgarjevih del, je tudi glavni namen tega snopiča Snovanj. Zanje smo priredili pogovor, ki ga je s pisateljem opravil njegov prijatelj Izidor Cankar, ko ga je pred dobrimi stotimi leti (1910) obiskal v Sori. S profesorjem Bogatajem pa sva posebej za to objavo naredila obsežno »finžgarjevanje« in upam, da ga z veseljem preberete. V pogovoru sva se dotaknila tudi Finžgarjevih odnosov z nekaterimi gorenjskimi rojaki veljaki, ki jih je dobro poznal in se z njimi pogosto srečeval. O tem, kako je Finžgar ustregel Tavčarjevi želji, da ne bi odšel s tega sveta »nepreviden«, je poseben članek. V času, ko se je veliko razpredalo o domnevnem očetovstvu naših nadškofov, sem skušal profesorja nekoliko »sprovocirati« z vprašanjem, kako je bilo s Finžgarjevim očetovstvom. A me je elegantno zavrnil. »O tej temi zelo nerad govorim, saj menim, da ni neposredno povezana z njegovo ustvarjalnostjo. Še več, bojim se, da se v sodobnosti z odpiranjem takih tem preveč približamo slogu rumenega tiska in rumenih novic, saj kot družba še nismo zreli do te mere, da bi razumeli sporočilo Finžgarjevega trnovskega soseda in prijatelja Jožeta Plečnika, ki je zapisal: 'Minljiv si, le tvoje delo je tvoj spomin!'« Pa še res je: danes na Finžgarja spominjajo predvsem njegova dela!