Včeraj od zgoraj, danes z dna

Prebivati dva dni v kampu tik nad jezerom in niti enkrat namočiti prstov vanj. Tega si preprosto ne smemo privoščiti. Tudi pogled z dna soteske je čudovit.

Zadnja noč v kampu nad jezerom Lac de Ste - Croix (jezero sv. Križa) se v jutro prevesi s hrupom v sosednjem šotoru. Kar naenkrat se sliši resk …, kot da je šotor dobil kakšno dodatno luknjo. Aljaž nekaj robanti, premika palice znotraj šotora, gre ven, nekaj naravnava, se spet vrne noter. Ne, palice ni več mogoče postaviti v pravilen položaj, ker se je zlomila. In to pri tako rekoč neuničljivem šotoru Staretovih. Odkar skupaj potujemo na svetovna spačkarska srečanja, in verjemite, tega je že kar precej let, njihov šotor deluje trdno kot kitajski zid in enostavno kot srbski pasulj. Očitno tudi nekoliko mednarodno, saj je vselej, kadar se je potrebno poskriti pred dežjem, prvo naše zatočišče in po potrebi skriti tudi koga, ki naključno pride mimo. Na srečo ima Slavc pri roki nekoliko močnejši selotejp, ki ga je na naši tokratni poti sicer že večkrat uporabljal in zalepi skoraj vse. »Magična traka«, kot ljubkovalno rečemo tej stvari, ki v sodobni razcepljeni družbi odlično povezuje, je še enkrat več razrešila situacijo. Palica je zalepljena, na naslednjem potovanju pa pričakujemo povsem nov Staretov šotor.

Dnevni načrt, priti do mesta Gordes v samem osrčju Provanse, se je takoj po zajtrku podredil želji, da se vendarle še nekoliko posvetimo jezeru. Kampirati ob tako veliki vodi in niti enkrat vsaj pomočiti prsta vanjo …, to pa res ne gre. Ker je vreme precej kislo, kot da se pripravlja na dež, smo se odločili za ogled soteske z reke. S pedalini, Stareta pa nekoliko bolj športno v kajaku, smo se zapeljali z jezera pod mostom v sotesko in uživali ob božanskem pogledu na navpične skale, pečine, ki se dvigajo nad reko Verdon, in se z mnogo smeha zapeljali še pod hladen tuš mini slapov. Jezero je bilo, glede na vreme in nadmorsko višino, še kar toplo in znosno za kopanje. Če ne bi začelo rahlo deževati.