Labirint življenja

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 10. december 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Brez kritične distance ali, bi rekla, mimo pogleda od zunaj, sem se na priporočilo prijateljice in kot pravimo na vrat na nos z vso dušo in z vsem telesom prižela na tradicionalno kitajsko medicino in se podredila novemu načinu prehranjevanja: ortodoksnemu vegetarijanstvu oziroma veganstvu.

Od takrat ni bilo več nobenih klobasic, »dunajskih«, tako in drugače pripravljenega krompirčka, dobrot izpod kravjih vimen, slaščic iz babičine kuhinje, še ribicam je v mojem prebavnem traku, še zlasti pa v mojem okusu, odklenkalo. Na sploh je odklenkalo vsemu, kar je kleni slovenski rod ohranjalo precej dlje v preteklost kot le tisoč let. Med je nadomestila melasa; meso: sojini pripravki, zelenjava; krompir: pira, koruza, kamut, kus kus, ajda in tako naprej in tako naprej.

Da ne pozabim pozneje povedati, v preteklih dveh letih in pol sploh nisem jedla slabo, celo nasprotno, in marsikaj od svojega veganstva sem ohranila. Povedati pa moram še to, da je bila sestra neke moje dobre znanke trideset let veganka, od tega je menda dvajset let živela le od presne zelenjave, zdaj pa na ljubljanskem Onkološkem inštitutu njeno telo hira zaradi raka.

Iz vsega srca priznavam: prvič, kljub agresivni kemoterapiji je bila moja kri odlična, bom rekla kar izjemna; drugič, tako prvo kot tudi drugo kemoterapevtsko »rundo«, se pravi, najprej cikel štirih in čez nekaj mesecev še šestih A in B ciklov terapije, je bila moja fizična (in, kajpada, tudi psihična) forma zavidanja vredna. Vsaj za povprečno ozaveščenega Slovenca. In vendar. Bolezen se mi je, kljub moji izjemni volji, prizadevnosti, že kar gorenjski vztrajnosti, da ne rečem trmi, širila in širila in širila in prilezla celo v notranjost moje glave. Zaradi česar sem se, tako, za nameček, prepustila še obsevanju glave. Ampak, to je pričevanje za nadaljevanje »moje resnice«.

In moja resnica ali, če hočete, izkušnja po dveh letih in pol vija vaj z mojim Tončkom, je naslednja: ne uradni medicini ne tradicionalni kitajski medicini ne veganstvu ni uspelo pretentati, da ne rečem premagati raka. Vsaj iz mojega telesa ne. A vendar. Poudarjam, in še enkrat in še enkrat in še stokrat poudarjam, da je to izključno moja »resnica«, da je to izključno moja izkušnja, ki je absolutno nikomur niti ne priporočam niti ne vsiljujem. Vsak pripadnik človekove vrste je namreč fenotip (individuum) zase, kar pomeni, da ima vsak svojo pot; da mora vsak najti svojo pot iz labirinta življenja.

Kje sem se torej obrnila na peti in odkorakala v čisto nasprotno, vsaj za mene v napačno smer? In čigavemu smerokazu sem pravzaprav sledila? (Se nadaljuje.)