V to dolino zeleno me vleče tako kot v nobeno ...

Dolina Drage. Ni vsakomur dano, da v tej dolini, ki jo opevajo Avsenikove melodije, že s pogledom skozi okno lahko vdihne lepote Prevale in Begunjščice. Naša štiričlanska družina, zaljubljena v to dolino in hribe, ki jo čuvajo, to srečo ima. Vsi, ki so nas na tem koščku raja na zemlji obiskali, težko dojamejo, koliko odrekanj je treba, da to tudi ostane. Na mestu, kjer danes stoji naš dom, je včasih stala lovska koča. Domačini (tudi mož je eden izmed njih) vedo, da ceste do nje prej ni bilo, most pa ves majav in še za pešce komaj kaj varen. Most in cesta - dve stvari, ki ju je bilo treba najprej urediti.

Priložnost pa dela tatu. Neznancev, ki so prišli do hiše, je bilo na začetku veliko. Novi širok lesen most in urejena makadamska cesta, ki ju moramo vzdrževati sami, sta namreč zavedla precej ljudi, ki niso bili iz teh krajev in so mislili, da gre za pot proti Prevali. Obiskali so nas tudi nekateri domačini, ki so želeli videti, kaj je iz lovske koče nastalo. Vsi so si bili edini: tukaj je raj na zemlji. Največ težav smo imeli, kadar so se nekateri raziskovanja lotili z avtomobili. Njihova zapuščina so bili izpraznjeni pepelniki, kondomi, ovitki embalaže, vložki in podobna svinjarija, predvsem pa razrita cesta, ki jo je bilo potrebno stalno popravljati. Na dvorišče zaradi bližine pašnika poleti zaidejo krave, nevestni vozniki zaparkirajo dovoz do hiše, pozimi ima v ekstremnih snežnih razmerah vas pri pluženju prednost. Si predstavljate, da bi se komu od nas kaj zgodilo in bi moral nujno takoj v bolnišnico? Skratka, teh neprijetnih okoliščin, v katerih smo se znova in znova znašli, mnogi ne poznajo in morda je prav, da jih, saj bodo tako verjetno lažje razumeli. Za nas je bistvenega pomena, da so jih razumeli naši mejaši, ki smo jih prosili za pomoč. Dogovor z njimi je naše življenje precej olajšal in za to smo jim neizmerno hvaležni.

 

K pisanju teh vrstic sta nas spodbudili dve dami iz Begunj, ki sta si za sprehod kljub številnim prečudovitim potem, ki jih Draga ponuja, izbrali makadamsko cesto, ki vodi le k nam. Kot domačinki sta to prav gotovo vedeli. Ko smo ju vprašali, ali lahko kaj pomagamo, sta se odzvali tako napadalno, kot se odzove nekdo, ki v srcu slabo misli. Njuni nepotrebni nesramni komentarji res niso bili na mestu. Tudi v prihodnje bomo vsakogar, ki ga bo zaneslo k nam, prijazno pozdravili, to konkretno sončno soboto pa si bo naša družina zapomnila po lepih stvareh in veselju, ker imamo drug drugega.

 

Katja Vizovišek Bizjak,
Begunje na Gorenjskem