Majhen svinčnik in velik papir

Avtorski večer Alojza Ajdiča, skladatelja in nekdanjega ravnatelja Glasbene šole Kranj, ki so ga v sredo v dvorani Kongresnega centra na Brdu pripravili v okviru celoletnega praznovanja 100-letnice šole in v čast avtorjevi 70-letnici, je navdušil poslušalstvo.

Že v prvi skladbi, Večerni pravljici, ki jo je ob klavirski spremljavi zapel novoustanovljeni Otroški zbor Glasbene šole Kranj pod vodstvom Nade Kos, sem začutil, da nas čaka lep večer, napolnjen z emocijami, ki jih vzbuja glasba našega priznanega skladatelja Alojza Ajdiča in inštrumentalna dovršenost izvajalcev, nekdanjih in sedanjih učencev ter profesorjev glasbene šole. Skladatelj je skupaj z izvajalci pripravil zelo raznolik in zanimiv program, v katerem smo poslušalci lahko prepoznali njegov širok ustvarjalni lok in izjemno bogastvo njegovega avtorskega opusa. V notno črtovje namreč zapisuje tako vokalno kot orkestralno in komorno glasbo. »Življenje je sestavljeno iz različnih razpoloženj, zase lahko rečem, da je najlepše tisto, ko sedem za klavir, pobožam tipke in …« je, potem ko je bil pozvan na oder, o občutkih ob komponiranju povedal slavljenec: »… in nastajajo vedno nove in nove melodije. Podoba skladbe najprej nastane v moji notranjosti, v duši in mislih, potem jo spravim na papir. Saj se učim tudi rokovanja z računalnikom, ampak še vedno pišem na klasičen način s svinčnikom na papir in še bom tako pisal, saj drugače preprosto ne znam.«

Uživali smo tako ob komornih skladbah kot pevskih arijah iz njegove opere Brata. Na Ajdiču ljubi klarinet, ki je njegov inštrument še iz nižje glasbene šole, je muzicirala Veronika Rogelj, ki ji je letos uspelo z vpisom na srednjo glasbeno šolo, Mojca Ančimer je navdušila z zahtevno klavirsko skladbo, flavtistka Elena Hribernik Polajnar pa je svoje mojstrstvo v skladbi Nedokončana pesem pokazala ob izvrstni harfistki Bronki Prinčič, ki je kasneje zaigrala v še dveh zahtevnih skladbah. Bravo, je bil navdušen avtor, ki je bil zadovoljen z dobrimi izvedbami sicer zahtevnih skladb. Da so jih glasbeniki znali zaigrati tehnično dovršeno, hkrati pa občuteno, kot je čutil skladatelj, ko so skladbe nastajale. Močni kontrasti, ki se prelivajo v skladbah, so za Ajdičeva dela značilni. Avtor skladbe piše večinoma po naročilu, pogosto pa ga k ustvarjanju spodbudi navdih, kot recimo v skladbi za violino in harfo Evterpa, ki jo je zapisal v času olimpijskih iger v Atenah, ali pa ob večernih pogledih v nebo, v katerih avtor kontakt s kozmosom vidi v zvočnih vibracijah v sicer zelo neobičajni kombinaciji flavte in tolkal. S tolkali je v skladbi Canto intimo v zvočno harmonijo povezal tudi violino s prepričljivim Maticem Anžejem in tolkalcema Andražem Poljancem in Vidom Ušeničnikom.

Ajdičeva najpomembnejša dela so kantata Ravensbrück, klavirski koncert, dve simfoniji in opera Brata. Premierno je bila izvedena pred štirimi leti, leta 2013 pa jo čaka ameriška premiera v Orlandu in San Franciscu. Tokrat smo slišali dve čudoviti ariji Kristine v izvedbi doslej v širši javnosti še neodkrite sopranistke Andreje Rendulič. Bravo. Večer se je zaključil v še eni čudoviti instrumentalno-vokalni kombinaciji harfe, klavirja in s Komornim pevskim zborom Mysterium. »Če bi se še enkrat rodil, bi še enkrat postal pisatelj glasbe z majhnim svinčnikom na veliki papir,« je povedal Alojz Ajdič, eden najbolj znanih sodobnih slovenskih skladateljev in deset let zelo uspešen ravnatelj kranjske glasbene šole, kot je avditoriju v duhovitem tonu povedala njegova žena Katarina ob tem, da je dober glasbenik in dober mož, tudi pravi specialist za male sendviče. Čestitke obema slavljencema, Alojzu Ajdiču in Glasbeni šoli.