Igra s peresi

Zaradi dobrih sodelavcev sem se prejšnji teden prenažrl zarečenega kruha. Še vedno obstaja nekje v internetnem morju moja kolumna, v kateri sem napadel prijatelja Vilija in badminton.

Takrat sem trdil, da je badminton igra, ki jo dedci skušamo ukrasti ba.., ženskam. Do takrat nisem nikoli igral badmintona drugje kot na piknikih, medtem ko sem čakal na čevapčiče ali kratkočasil kako luštno ženščino in pri tem bolj kot operjeno žogico gledal njene žogice, žoge ali medicinke pod majico, ki so igrale svojo igro. Časi, predvsem ljudje se pa spreminjamo.

Najprej je bilo treba v trgovino po lopar za badminton. Počutil sem se tako kot pred trafiko, ko je treba prositi za škatlico kondomov. Veste, mene je kar nekaj v višino in širino tudi, močne kosmate roke imam in ko tak drvar prime tisti zobotrebčasti loparček v roko, ni videti nič kaj estetsko. Sodelavka je rekla, da so te muholovke videti zelo seksi v moških rokah. Ta trditev me je malce opogumila k nakupu. Carlton Blade 5000 piše na loparčku od muholovke. Je zelo lahek in po ceni sodeč, namenjen začetniku. Seveda, prodajalke nisem upal nič spraševati in sem imel na njeno slučajno vprašanje: »O, boste igrali badminton?« pripravljen odgovor: »Ne, sem se zmotil, muholovko rabim.« Potem bi prišel v zadrego, ker muh sredi novembra ni več. Potem bi se grdo zlagal, da je to rojstnodnevno darilo za sodelavko, ki obožuje badminton. No, doma sem naslednji dan prebral, da se začetnikom priporoča malenkost težji lopar, saj tak omogoča več stabilnosti. Bolj ko v igri napreduješ, lažji lopar lahko imaš, vendar pa se ne priporoča uporaba prelahkega. Lažji lopar je hitrejši in nekateri ga uporabljajo predvsem za igranje v dvojicah. Nakupovalni šok je minil z rdečico na licih, ki je prešla v bledico, ko sem v lokalu pred vrati Intersporta naletel na kvartet sodelavcev s steklenicami našega najboljšega piva v rokah. Obstal sem pred njimi z loparjem za badminton v roki. Da, igrat grem badminton in plačam rundo za tišino. Odvihral sem v dvorano rekreacijskega centra Vogu v Besnici. V badmintonski meki nisem pričakoval posmehovanj, vendar sem jasno najprej naletel na tiste, ki zunaj krmijo raka in nikoli niso igrali badmintona. »Pazi, da ne zlomiš loparčka, možak!« je zasolil opazko kolega košarkar. Tudi jaz sem mu zaželel lep večer.

Moja prva igra se je končala z 0 : 3 za Majo! Točke kot je prstov na eni roki sem pridobil le zaradi tistih Majinih predolgih perjanic v outu. Niti enkrat je pa ni poslala v mrežo. Ženska oziroma sodelavka Maja me je raztegovala po igrišču kot žvečilko in jasno je bilo videti, da sem se zapletel v žensko igro. Moj športni ponos je bil ranjen. Nos se je spremenil v rilec do parketa, s katerim sem posnifal ves nabrani prah. Tudi v igrah dvojic sem bil najšibkejši člen štiričlenske verige. Da, tudi moški oziroma oba sodelavca in povrhu še novinarja sta me mlatila s tisto operjeno žogico, da sem bil videti še bolj slon med porcelanom. To je najtežja igra, kar sem jih igral v življenju. Refleksi, hitrost, eksplozivnost, moč, orientacija ne spadajo med moje dobre lastnosti. Pa tako nujno potrebne so v tej igri. Tisti večer sem moral dokončno priznati, da obstajajo nekatere igre, ki niso za vsakogar. A glej ga, hudička, potem se spet prikrade tisti občutek, ko veš, da ne boš kar tako odnehal in ki mu pravimo rekreativci in športniki – izziv. Sodelavcem sem se zahvalil, da so me zvabili v ta lepi in najtežji šport na svetu. Zdaj bom lahko kolesarjem, maratoncem, veslačem in tekačem na smučkah in ne vem še komu razlagal, da je vse to lahkota bivanja v primerjavi z igro z loparčkom na čapljini nožici in operjeno žogico iz plutovine. Spet bo kreg. Je sploh kak šport lahek? Ko ga prvič zganjaš, si prepričan, da je to nemogoče obvladati, in potem počakaš na izziv, ki se prikrade, in že v drugem poizkusu začneš uživati.

Izkoristite zimo in pojdite v dvorane na badminton vsi tisti, ki podpirate »zunanje« športe. Priporočam. Hkrati pa me je malo strah, da boste tudi poleti nabijali badminton v dvoranah in ne samo na piknikih. Pazite, menda je badminton droga!