Njeno veličanstvo - Prasila

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Razmišljanje oziroma pogledi Martina Kojca na življenje in na človekovo srečo na sploh, se mi zdijo ne le za poznavanje njegove filozofije, pač pa tudi za razumevanje, predstavitev, dopolnitev mojih poti in stran poti v zvezi z zdravljenjem mojega raka, tako pomembno, da bom nadaljevala z navedkom, kjer sem zadnjič končala.

»Spoznati morate, da vse v vašem življenju, vaše telo, vaši cilji, vaše ravnovesje in dejanje, vaše namere in želje, predstavlja samo manifestiranje volje prasile. Če torej prasili slepo zaupate svoje življenje, se morajo že iz tega razloga vse vaše želje izpolniti. Prasila zaradi svoje vsemogočnosti in vsevednosti namreč ne more poznati nekaj nezaželenega.

Naše življenje je torej v vsakem pogledu čudovito urejeno. Če si ga sami s svojim lastnim vmešavajočim hotenjem ne pokvarimo. Ni nam treba za nič skrbeti, samo mirno moramo čakati, dokler zaželeno ali zavest o možnosti izpolnitve ne pride samo od sebe.

Glavno je, da vemo, da nam svojega življenja ni treba osebno določati, temveč da ga prasila sama oblikuje po želji, če ji zaupamo. To spoznanje je odločilnega pomena. Ta zavest nas odreši vsake odgovornosti, bojazni in skrbi. Na enkrat lahko veselo in brezskrbno doživljamo sedanjost ter pustimo prihodnosti prosto pot. To spoznanje nam omogoča takojšnjo izključitev slehernega izsiljujočega hotenja in s tem vseh človekovih slabosti. Vse tako imenovano zlo na enkrat izgine, ker je postalo brez smisla (odveč). Človek postane na enkrat plemenit in dober. Nihče namreč ne bo več storil slabega dejanja zato, da bi izsilil boljše življenje. Spoznal je namreč, da pride zaželeno samo po sebi, če le zaupa prasili.

Vendar pa je jasno, da lahko človek tako ravna šele tedaj, če je spoznal te resnice življenja. V načrtu ustvarjanja je pač, da lahko do tega spoznanja pride le prek grehov, zmot ter neuspehov, trpljenja, nezgod in bolezni, ki jim sledijo. Te so nam zaradi tega določene v naprej in jih moramo prestati.

Zato je nesmiselno, če ljudje sami sebi ali drugim očitajo, pripisujejo krivdo in trdijo, da bi se to ne zgodilo, če bi nekaj ukrenili, ali bi se drugače izteklo, če bi tisto opustili.

V svoji nevednosti človek očita sam sebi ali zvrača krivdo na druge. Meni namreč, da mora vendar nekdo biti kriv za neuspehe.

Ljudje pač menijo, da bi mogli, oni ali drugi, v tem ali onem primeru drugače ali bolje ravnati, če bi to le resno hoteli. Toda gre za hudo prevaro. Vsaka misel, vsak korak, vsako dejanje v človekovem življenju je vnaprej določeno. Mi lahko samo mirno čakamo, da nas očiščujoča in poučujoča sila grehov, napak in zmot privede do novih spoznaj, ki potem, če pridejo – izločijo trpljenje, ker nam omogočajo gledati življenje tako, kakršno v resnici je. /…/« (Se nadaljuje.)