Nismo žrtve, samo učimo se

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. november 2009 / 06:00

Tudi svoje življenje nekdanji duhovnik Andrej Debeljak, ki zdaj živi družinsko življenje v okolici Radovljice, vidi kot pot, na kateri se uči.

Radovljica – »V življenju se mi dogajajo samo stvari, ki jih potrebujem, da se iz njih nekaj naučim,« vedro pokomentira svojo prav nič običajno življenjsko pot petintridesetletni Andrej Debeljak, psihoterapevt, ki šele slabo leto živi običajno družinsko življenje v okolici Radovljice. Januarja bo namreč minilo leto dni, odkar je takrat še župnik Andrej, magister psihologije, vernikom v svoji župniji na Koroški Beli povedal, da zapušča cerkev.

V življenju je najpomembneje slediti svoji veri in prepričanju

»V življenju sta le dve dejstvi popolnoma gotovi - prvo je rojstvo in drugo smrt. Vmes so prelomnice - priložnosti, ko sprejemaš odločitve za pot, po kateri hodiš,« pravi. Njemu se je prva prelomnica zgodila, ko je imel pri šestnajstih tako hudo prometno nesrečo, da je bil klinično mrtev. Druga, ko se je odločil za duhovniški poklic, tretja, ko je iz njega izstopil. »Pri slednji odločitvi sem si vzel več časa kot pri drugi,« pravi. Bil je starejši, imel je več izkušenj, zato se je dobro zavedal posledic, ki jih bo njegova odločitev prinesla tako njemu kot njegovim bližnjim. A pravi, da se zdaj, ko živi družinsko življenje, počuti mirnega in zadovoljnega, kar pomeni, da se je prav odločil. »Ob smrtnih posteljah, kjer sem bil tako pogosto kot duhovnik, sem se naučil, da je v življenju najpomembneje slediti svoji notranji veri in srcu. To je vse, kar ostane na koncu, in prav nič od tistega, za kar se ljudje pogosto trudimo v življenju: slavo, ugled, denar. Velikokrat sem bil pretresen ob tistem, kaj so mi ljudje povedali tik pred smrtjo; nekatere med njimi sem poznal veliko let in ko sem se z njimi pogovarjal na smrtni postelji, je bilo, kot bi govoril s popolnoma drugim človekom. Preden človek umre, se mu spoznanje razširi. Dojame stvari, ki jih je imel pred nosom, pa jih nikoli ni videl.«

Pot svetlobe

Tudi v življenju zunaj Cerkve počne tisto, kar najbolj zna in kar najraje dela: svetuje in pomaga ljudem. Ustanovil je podjetje, ki ga je poimenoval Pot svetlobe. »Zato, ker je življenje pot in če človek ubira pravo pot, hodi v svetlobi - je bolj srečen, bolj zadovoljen, izpolnjen, živi v miru in v harmoniji. Ljudem pomagam, da prek pogovora pridejo do sebe, dobijo drugačen pogled na življenje, da razumejo, da niso žrtve. Nihče namreč ni žrtev, v življenju se nam dogajajo samo stvari, ki jih potrebujemo, da se iz njih nekaj naučimo. Res pa je, da mnogi raje trpijo, kot da bi se vprašali, kaj se morajo naučiti. Življenje je pač šola; če se v njej ničesar ne naučimo, postane le še težje, še bolj grozno. In takrat zbolimo."

Pravi, da k njemu po pomoč ponavadi pridejo ljudje, ki so pripravljeni nekaj storiti zase. »Takšni, ki so že malo razmišljali in ugotovili, da nimajo odgovorov za stanje, v katerem so. Marsikaj so že poskusili in so pripravljeni pogledati vase in se spreminjati.«

Najtežje je spremeniti sebe

Pa je kdaj razmišljal, vprašam, da je bil izstop iz Cerkve v tem smislu v bistvu umik, da bi moral svojo zgodbo tam speljati do konca? »Saj sem jo. Leta premišljevanja o tem, kaj storiti, so bila seveda težka zato, ker je sebe najtežje spreminjati. Pri vseh drugih je lažje. Gre za pomembne odločitve, ki zaznamujejo ne le tebe, pač pa tudi druge, in zato je še kako dobro vedeti, zakaj nekaj narediš, kako se odločiš. Zelo dobro sem razmislil, kakšni so bili razlogi, da sem se odločil za duhovniški poklic, kaj sem potreboval in zato nimam nobene zamere do cerkve. Zelo jo spoštujem, ravno tako, kot zelo spoštujem vse iskreno verujoče ljudi. Nisem jezen, ne čutim manka. Bila je moja šola, velikokrat lepa, velikokrat težka, prinesla mi je veliko izkušenj, a zdaj je čas, da obrnem nov list v knjigi. »