Orlovo gnezdo

Tokrat smo se izletniki Gorenjskega glasa skupaj s turistično agencijo Kompas odpravili na obisk znamenitega Orlovega gnezda, obiskali rudnik soli in se z ladjico zapeljali po bavarskem Kraljevem jezeru. Žal nam jo je tu malce zagodel dež.

V sobotnih zgod­njih jutranjih urah smo se Gorenjci odpravili do Berchtesgadna v Nemčiji, najprej pa smo se ustavili še v Obersalzbergu, ki leži zelo blizu avstrijske meje, se presedli na posebne avtobuse in se popeljali po šest in pol kilometrov dolgi gorski cesti Kehlstein do predora. Vožnja je trajala slabih dvajset minut in navdušila – tako zaradi ceste same kot zaradi razgleda. Na zgornji avtobusni postaji smo se sprehodili do dvigala, o katerem smo tako kot o Orlovem gnezdu, Adolfu Hitlerju in njegovi Evi Braun precej izvedeli že na poti, za kar je poskrbela Kompasova turistična vodnica Lili. Dvigalo nas je popeljalo do Gnezda na višini 1827 metrov, ki slovi po enkratni legi, čudovitem razgledu in kot Hitlerjeva rezidenca, namenjena uživanju. Slikovita planinska 'koča' naj bi bila darilo Hitlerju za abrahama, cena izgradnje ceste pa je bila vrtoglavo visoka. Hitler se sicer v Gnezdu ni veliko zadrževal, je pa verjel, da je neosvojljivo ...

Danes je Orlovo gnezdo priljubljena turistična točka, od koder se vidi v lepem vremenu vse do Salzburga na eni strani, na drugi pa na primer Kraljevo jezero, v njegovi bližini pa pritegne pozornost posebna konstrukcija: steza za bob in skeleton ter sankanje, ki so jo dokončali leta 1968 in velja za prvo stalno umetno hlajeno tovrstno stezo na svetu.

Na Orlovo gnezdo se marsikdo odpravi tudi peš. Najbolj zagnani od izhodiščne avtobusne postaje, precej pa je takih, da se ob vračanju sprehodijo od vrha pa do zgornje avtobusne postaje.

Rudnik soli

Sledil je obisk rudnika soli v dolini – v Halleinu, kjer vas najprej oblečejo 'po rudarsko', potem posadijo na rudniški vlakec, čaka pa vas tudi nekaj malega hoje. Ker je očitno med obiskovalci ogromno Slovencev, so razlage ob vseh zanimivih točkah v rudniku v slovenščini. Ogledali smo si filmček, ki je pripovedoval zgodbo o preteklosti teh krajev; izvedeli smo, da je rudnik danes namenjen turističnim ogledom, sol pridobivajo le še iz najglobljega rova; videli smo jamo iz solnih kamnov, ki so jo zgradili v spomin pravljičnemu kralju, slepi rov, orodja, jezero ogledal, se zapeljali s splavom po slanem jezeru, veliko smo izvedeli o soli sami. Največje doživetje tako za male kot velike otroke pa so zagotovo posebni tobogani, ki so postavljeni na določenih predelih in si posameznik z njimi skrajša pešpot – pa še zabavni so.

Po rudniku nas je čakala še zadnja turistična postaja: vožnja z ladjico na električni pogon po slikovitem osemkilometrskem bavarskem jezeru Königsee oziroma Kraljevem jezeru.

Dež in sv. Jernej

Vožnja v lepem vremenu je med vsemi tistimi vrhovi do polotoka in cerkve sv. Jerneja verjetno čudovita. Pogled nanjo je bil iz ladjice izjemen – kljub dežju. Cerkev se sicer prvič omenja že v 12. stoletju, današnjo baročno podobo s kupolnimi strehami pa je dobila v dobi baroka. Na poti nazaj je dež prešel v rosenje, megla se je malo razkadila in očaral nas je še slap.

Kljub dežju v iztekajočem se dnevu smo se iz Berchtesgadna vračali polni vtisov in bogatejši za novo turistično izkušnjo. Prijetna utrujenost pa je poskrbela, da je vožnja z avtobusom minila hitro.