Avtobus je pravkar speljal s postaje

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (1)

»Ali poznaš koga, ki mi bo povedal kakšno optimistično zgodbo?« je vprašanje, ki ga zelo pogosto postavljam prijateljem in znancem. Zelo so mi pri srcu tisti, ki jih je življenje primoralo na kolena, a so v sebi našli dovolj energije in moči, da so se znova pobrali in zaživeli človeka dostojno življenje. Žal pa imamo Slovenci eno zelo neprijetno lastnost, da se strašno neradi izpostavljamo. Velikokrat bi raje od lakote umrli, kot pa da bi na glas povedali, da nam gre za nohte. Mislimo namreč, da se bo okolica iz nas norčevala, da bodo za našimi hrbti opravljali, kazali s prstom na otroke. Pa zmeraj rečem, da se nam tako le dozdeva, da smo ljudje v resnici zelo odprti in znamo prisluhniti in tudi razumeti stisko. V današnjem času, ko nam vsak nov dan prinese več slabega kot dobrega, bi bili posamezniki, ki so optimistični in vedri, še kako dobrodošli.

Eden takih, ki je bil še pred dvema letoma popolnoma na dnu, je tudi Bojan. Tisti, ki ste se z njim že srečevali, mu kdaj pomagali, ali mu dovolili, da prespi v vaši garaži, dobro veste, o kom teče beseda. Zase pravi, da je sicer pol življenja zapravil zato, da je preveč govoril in premalo delal, kljub vsemu pa si šteje v dobro, da je še pravočasno spoznal svojo napako, sprejel nase pokoro in potem začel živeti drugače.

»Saj ne vem, kje naj začnem pripovedovati svojo zgodbo,« mi je dejal v prijetno topli kuhinji manjšega stanovanja na obrobju Kranja, kjer trenutno živi skupaj s svojo prijateljico.

»Pa dajva na začetku,« sem ga spodbudila, ker sem vedela, da je na tak način najmanj možnosti, da sogovornik izpusti kakšno pomembno podrobnost.

Rodil se je v številni družini, pred malo manj kot petdesetimi leti. Njegovi bratje in dve sestri so veljali za bistre, njega pa so imeli za malo bolj počasnega. Njegov oče je že takrat, ko je bil otrok, večkrat zmajal z glavo in ga očitajoče gledal, kot da bi bil Bojan kriv, ker ni prinesel na svet malo več pameti.

»Sestri in bratje so domov prinašali same petice, vsi so igrali še na kakšen inštrument, hodili na šolska tekmovanja, jaz pa sem se lahko pohvalil le s tem, da sem dobro brcal žogo v domačem nogometnem klubu. A to pri nas sploh ni štelo. Rad bi se učil igrati na kitaro, vendar je oče dopuščal edino klasično varianto, vse ostale kitare so bile »podn«, kar pa ni bilo na našem družinskem nivoju, saj smo bili znani po tem, da smo navzven delovali kot družina, ki se ukvarja s »kakovostno« glasbo. Takrat sva imela enega prvih hudih sporov, malo je manjkalo, da me ni nagnal od hiše, kar pa je pozneje, ob neki drugi priložnosti, tudi uresničil. Otroci smo morali biti brezhibni, moja mama je bila popolna, oče pa sploh. Ne vem sicer, kako sta spočela otroke, ker se pri nas o seksu ni govorilo, in če sem poslušal mamo, je ni bilo bolj nemarne stvari na svetu kot spolnost. Vsi drugi so sprejemali tak način razmišljanja, le jaz ne. Enostavno nisem mogel. Bil sem drugačen in tega sem se nenehno zavedal. Zgodaj sem začel kaditi, se družiti s sumljivimi tipi, pa ne toliko zato, ker so mi bili všeč, kot zato, da sem kljuboval doma,« je pripovedoval z vedrim glasom, zelo melodičnim in barvitim, ki je božal tudi moja ušesa.

Ob nedeljah, pa tudi večkrat čez teden, so morali hoditi k maši, čemur pa se je on uprl. Kristus, ki ga je videl pribitega na križu, se mu je smilil, in vsakič, ko se je ozrl na stranski oltar, kjer je bil kip Marije s sinom v naročju, ga je zabolelo srce ob misli, kako neki morejo verniki tovrstne grozote mirno gledati, ne da bi jih zamikalo, da bi se vprašali, zakaj je tovrstno nasilje v božjih hramih sploh potrebno.

»O nekaterih svetopisemskih resnicah, na primer o tisti, da nastavi še levo lice, če te udarijo po desnem, sem veliko razmišljal še kot otrok. Zdelo se mi je, da je Bog storil nelogično, da je kakšno tako misel sploh dal v roke človeku, ki še ni zrel, da bi razumel božje razmišljanje. Že včasih je bilo tako, da sta moč in oblast marsikoga pokvarila in se je potem znašal nad tistimi, ki so bili dovolj nemočni, da se niso mogli upirati. Danes pa so tovrstne situacije že tako pogoste, nenazadnje so postale del našega vsakdana, saj ne poznam nikogar, ki bi trenil magari z očesom, če ga »tepe« tisti, ki mu istočasno daje tudi kruh. Vsi, ki smo odvisni in podrejeni, molčimo in brez besed trpimo, ko tisti, ki imajo moč in oblast, izkoriščajo svoj položaj in gazijo po človeku - tako po njegovem levem kot desnem licu,« je še malo pofilozofiral.

Njegova uporniška kri pa je doma povzročala nemalo hude krvi. Tudi bratje so nanj gledali zviška, sestri pa podcenjujoče. Vsi so bili bolj debelušni, le Bojan je bil bolj vitke postave. In, smešno, tudi to jim je šlo na živce. (se nadaljuje)