Na zimo se pripravimo pravočasno

Številnim voznikom zimske vozne razmere povzročajo preglavice zaradi neustrezne opreme ali neprevidnosti.

Priprava vozila na zimske razmere je opravilo, ki ga ne smemo zanemariti, saj nikoli ne moremo vedeti, kdaj nas bosta presenetila sneg ali poledica. Ko ceste zasuje sneg, promet poteka nekajkrat počasneje kot sicer, predvsem pa zahteva od voznikov več potrpežljivosti. Zato se je treba na pot odpraviti prej kot običajno, saj se na primer jutranja običajna pot v službo iz četrt ure lahko raztegne na celo uro ali še celo več. Čeprav pravilnik o obvezni zimski opremi govori pretežno o uporabi in lastnostih zimskih pnevmatik, ki morajo biti enake na obeh kolesnih parih in imeti vsaj tri milimetre globok profil, ni odveč, če v prtljažnik avtomobila damo še nekaj koristne opreme, na primer priročno zložljivo lopatko, manjšo metlico, odejo in baterijsko svetilko; s tem si bomo lahko pomagali, če bo avtomobil zaradi snega ali tako imenovane snežne deske obtičal.

Če se odpravljamo v višje ležeče predele, nam bodo prišle prav tudi snežne verige, saj se prav lahko zgodi, da tudi kakovostne zimske gume v obilici snega ne bodo mogle zadovoljivo opraviti svojega dela. Ne pozabimo tudi na strgalo za led, saj se med sneženjem na vetrobranskih steklih in na metlicah brisalcev nabere led, prav tako poskrbimo za primerno koncentracijo sredstva za pranje stekel. Med vožnjo v zimskih razmerah mora biti stopnja previdnosti pri voznikih še višja kot sicer, saj je težko predvideti, kako se bo avtomobil obnašal na primer ob naglem zaviranju. Zato se je treba že takoj odreči preveč sunkovitim reakcijam. Speljevanje na zasneženem vozišču naj bo manj silovito, da se pogonska kolesa ne bodo predolgo vrtela v prazno, kakor hitro je mogoče prestavimo v višjo prestavo, da bo motor imel več navora in manj moči. Vožnjo v vzpone začnemo z nekaj zaleta, saj bo z višjo hitrostjo manj potrebe po prestavljanju navzdol in manj možnosti, da bodo pogonska kolesa začela zdrsavati. Zato si je treba pustiti nekaj več varnostne razdalje, kar naj velja tudi sicer. Zavorne poti se namreč na zasneženi in poledeneli cesti občutno podaljšajo in če avtomobil začne drseti, ga skušamo ustaviti z več kratkimi in ne pregrobimi pritiski na stopalko zavore. Spust po klancu začnemo v nižji prestavi in prepustimo zaviranje motorju. Pri novejših avtomobilih, opremljenih s protiblokirnim zavornim sistemom, se med njegovim delovanjem sliši nekakšno grčanje, vsekakor pa je med zaviranjem treba volanski obroč krepkeje poprijeti, da med drsenjem avtomobila ne bi zaneslo. Če se nam kljub previdnosti zgodi, da avtomobil obtiči v snegu, ga ne skušajmo izvleči s krepkim pritiskom na plin; bolje je, če ga zagugamo tako, da poskusimo najprej naprej, nato z vzvratno prestavo nazaj; pogonski kolesi si bosta tako naredili nekaj prostora in morda premagali snežno oviro. Previdnost je potrebna tudi pri menjavi voznega pasu, še zlasti, če je med kolesnicami navožen sneg; s previsoko hitrostjo in preveč sunkovitimi gibi z volanom je veliko možnosti, da bo vozilo končalo ob cesti.