Sodniki smo ujetniki krize

"V krizo nismo zašli zaradi sodnikov, ampak smo sodniki prej ujetniki krize," predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek odgovarja na kritike o pohlepnih sodnikih v času gospodarske krize.

Državni zbor je prejšnji teden sprejel paket zakonov, s katerimi se bodo v skladu z ustavnimi odločbami uredile plače pravosodnih funkcionarjev, tudi sodnikov. Poslanci so povedali kar precej očitkov zaradi dviga sodniških plač v času recesije. Kako jih komentirate?

»Moram takoj pojasniti, da ne gre za noben dvig plač. Plačna reforma je bila za večino javnih uslužbencev uveljavljena v letih 2006 in 2008, za sodnike pa zaradi učinka dveh odločb ustavnega sodišča plačni sistem doslej sploh še ni bil vzpostavljen. Govorjenje o dvigu plač je zato navadno zavajanje javnosti. Poleg tega je treba poudariti, da sodniki nismo povsem zadovoljni z doseženim v pogajanjih z vlado, saj smo na podlagi kar dveh odločb ustavnega sodišča upravičeno pričakovali več, a smo z zavedanjem stanja, v kakršnem se je država znašla, pristali na rešitev, kakršna je bila v torek izglasovana v državnem zboru. Sicer pa so se v zadnjem času v javnosti pojavljali očitki, ki so bili za sodnike zelo žaljivi.«

Javnost vznemirjajo tudi tožbe sodnikov, tožilcev in pravobranilcev za poplačilo premalo izplačanih plač od leta 2003 naprej. Pod katerimi pogoji bi sodniško društvo pozvalo sodnike, naj tožbe umaknejo?

»Sodniško društvo ni vložilo tožbe, saj je to stvar vsakega posameznika, zato tudi ne bo nikogar pozvalo k umiku tožbe, ker ve, kakšne so posledice. Zagotovo pa bo aktivno sodelovalo pri iskanju primerne rešitve za obe strani v sporu. Leta 1992, ko je do razlik v plačah prvič prišlo in so se prvič vlagale tožbe s strani sodstva, je bila država v bistveno slabšem stanju, a je prišlo do sporazuma, zato ne dvomim, da smo sposobni tudi tokrat najti ustrezno rešitev. Kriza ne sme biti izgovor za vse, tudi ne za vzpostavitev sistema primerljivosti med funkcionarji različnih vej oblasti, kot je zaukazalo ustavno sodišče. V krizo nismo zašli zaradi sodnikov, ampak smo sodniki prej ujetniki krize. Predmet tožb so razlike v nezakonito izplačanih plačah, ki so nastale zaradi akta komisije za volitve in imenovanja državnega zbora, ki je nezakonito znižal osnove vsem funkcionarjem za dvajset odstotkov. Vendar pa so si poslanci in ministri z različnimi dodatki nastalo razliko nevtralizirali, medtem ko smo sodniki ostali pri takšnem znižanju plač. Nepravilnost se je vlekla od leta 1997 do 1. januarja 2008, ves ta čas smo upali, da se bo zadeva rešila po mirni poti skupaj z urejanjem plačnega sistema, a smo se ušteli. Leta 2004 je bil sklenjen celo sporazum, da se sodnikom plače zvišajo, a se ni nikdar realiziral. Zaradi neposluha druge strani za rešitev omenjenega vprašanja, smo se sodniki junija lani odločili, da zahtevke izterjamo po sodni poti.«

Videti je, kot da nihče v državi ni resno jemal vaših tožb vse do pravnomočnosti prve sodbe v tej zadevi. Sedaj se govori o velikih posledicah za državni proračun. Sodniško društvo je junija izračunalo, da bodo ti zahtevki državo udarili po žepu kar s stotimi milijoni evrov …

»Do stotih milijonov evrov, v kar so bile vštete tudi zamudne obresti, smo prišli na podlagi izračunov in ob predpostavki, da bi zahtevke vložili vsi sodniki za celotno obdobje prikrajšanja, ker pa je v tem času prišlo do zastaranja precejšnjega dela zahtevkov, se je ta številka precej znižala. Po nekaterih izračunih naj bi sedaj šlo za šestdeset milijonov evrov. Sicer pa kazanje s prstom, da smo sodniki pohlepneži, ni na mestu, posebej ne s strani tistih, zaradi katerih je takšno stanje nastalo. Sodniki smo že pred uradno uvedbo projekta Lukenda trdo delali in odpravljali sodne zaostanke, ki so nastali zaradi premajhnega števila sodnikov. Vse to smo delali brez dodatnega plačila, zato so očitki o pohlepnosti sodnikov povsem neutemeljeni. Tudi nasprotna stran prav dobro ve, da ima posameznik, ki ima v rokah pravnomočno sodbo in mu dolžnik ne plača takoj, deset let časa za odločitev, ali bo zahteval prisilno izvršbo ali ne. Prav zato je dovolj priložnosti, da se najde primerna rešitev.«

Kakšna bi po vašem bila primerna rešitev?

»Leta 1992 je bilo to rešeno z neke vrste pokojninskimi boni, kar je oziroma še bo sodnikom prišlo prav kasneje, ob upokojitvah, rešitev bi lahko bila tudi obročna plačila in podobno. Zagotovo pa moramo najprej vedeti, ali na nasprotni strani sploh obstaja pripravljenost za iskanje rešitve. Sedaj je videti tako, kot da nam sploh ne priznavajo legitimitete za vlaganje tožb. Gre za zavarovanje pravice, da ta ne zastara. Zgodba o tožbah po mojem prepričanju ni prišla v javnost po naključju ravno pred odločanjem v državnem zboru. Prišla je z namenom še bolj očrniti sodstvo, ki v javnosti že tako ne uživa velikega ugleda, s tem pa javnosti prikriti nekaj drugega. Kaj konkretno, bi bile pa že špekulacije … Sodniki si samo želimo, da čim prej najdemo primerno rešitev, da bomo lahko v miru zagotavljali sojenje v razumnem roku.«

Ste tudi vi med tožniki?

»Sem.«

Kako bodo sodniki, ki so tudi sami vložili tožbo, lahko razsojali v tej zadevi?

»Sodniki smo zavezani k sojenju po ustavi in zakonu, pri sojenju pa smo dolžni upoštevati tudi naš etični kodeks. Sodimo na podlagi dokazov v spisu, ne pa zato, ker bi imeli tudi sami svoj interes.«

Težko je verjeti, da bodo vsi povsem objektivni …

»To je predpostavka in jaz verjamem, da tako je. Če je drugače, se to hitro izkaže in že nekaj sodnikom je tudi zaradi tega prenehala sodniška služba.«