Kmečka zvezda v politiki

Ivan Oman je včeraj dopolnil 80 let. Še vedno je bistrega duha in odrezavih besed, svojo kmečko formo pa vzdržuje tako, da vsak dan dvakrat pomolze petdeset krav!

Gospod Oman, širša slovenska javnost vas je spoznala leta 1988, ko ste ustanovili Slovensko kmečko zvezo – prvo nekomunistično politično stranko po 2. sv. vojni. Kateri dogodek v vašem dolgem življenju pa je bil sicer za vaš osebni razvoj še posebej pomemben?

»To je bilo spomladi leta 1943. Star sem bil komaj dobrih 13 let, ko sem postal pravi kmet. Oče in mama sta zbolela, delo pa ni moglo čakati. Treba je bilo navoziti gnoj, orati, sejati, iz gozda pripeljati drva; pomagala mi je teta, ki je vodila konja … Silno sem bil ponosen, da vse to zmorem, da domačija ne more brez mene. Takrat sem se zavestno odločil postati kmet in to sem ostal vse življenje.«

Lahko bi vas spraševal, kako ste preživeli vojno in čas po njej. Prav zdaj se na veliko izenačujeta oba velika totalitarizma 20. stoletja, nacizem in komunizem. Kako ste ju doživeli vi?

»Nemška okupacija je bila grozna. Kar se komunizma tiče, pa bi pri nas nekateri radi zatrdili, da je bil drugačen od tistega na vzhodu. Jaz bi rekel tako: prvih pet let po vojni je bil dejansko drugačen: hujši kot kjerkoli v komunističnem svetu, najbrž hujši kot v Rusiji. In to ravno tu v Sloveniji, drugod po Jugoslaviji je bil milejši režim. Pri nas so celo nune nagnali iz bolnišnic, na jugu pa so jih prosili, naj pridejo k njim. Tak režim je bil tja do leta 1955, potem je postajal znosnejši. Krhati pa se je začel po letu 1980, ko so ata umrli.«

Kako pa je bilo 12. maja 1988, ko ste v Unionski dvorani v Ljubljani ustanovili kmečko stranko – ste se takrat še bali komunizma in komunistov?

»Jaz se nisem nič bal. Me je pa nekdo vprašal: a se nič ne bojiš? Te bo avto povozil! Odvrnil sem mu, da je najbrž tudi to mogoče, a če se bomo kar naprej bali, ne bomo nikoli nič naredili. Ste mogoče brali spomine Rankovićeve vdove?«

Ne.

»Niste? Preberite. Zanimivo. Sama pravi, da se je, potem ko so ji moža izgnali iz partijskega paradiža, bala na cesti srečevati tovornjake. Tako je nehote priznala, da je vedela, kaj je Udba počela, tista Udba, ki jo je vodil njen mož. Zadnji primer te vrste pa se je verjetno zgodil Vuku Draškoviću.«

Kdo pa je bil po vašem najbolj zaslužen, da se je pri nas končal komunistični režim in vzpostavila demokracija? V kmečki zvezi se lahko pohvalite, da ste bili prva stranka, prvaki Nove revije pa trdijo, da je njihovo prvenstvo v idejah?

»Nova revija je bila dejansko zelo pomembna, vplivala je na javno mnenje, a bral jo je le ožji krog ljudi, in ti so bili v glavnem liberalno usmerjeni. Ko rečem liberalno, ne mislim nič slabega. Tudi moj stari oče je bil liberalec, čeprav iz konservativne družine. Kljub temu da je bil liberalec, je bil v takratni občini Zminec izvoljen za odbornika od samih klerikalcev.«

Kako ste shajali z Jožetom Smoletom, takratnim šefom SZDL?

»Jože Smole je izumil nestrankarski politični pluralizem. Filozof Ivan Urbančič je njegov izum komentiral takole: To je leseno železo, na žalost se ga ne da švasat.«

Kaj pa France Tomšič in stavka v Litostroju?

»Stavka v Litostroju je bila dejansko pol leta pred našim Unionom. Takrat so postavili tudi iniciativni odbor za ustanovitev socialdemokratske zveze. Potem pa so čakali, ker si niso upali naprej. Po tistem, kar smo mi naredili v Unionu, so spet čakali – da nas bodo zaprli. Ko pa nas niso, se je kar naenkrat pojavilo veliko korajžnih. Zlasti Rupel in njegovi, ki so ustanovili Slovensko demokratično zvezo …«

In »ta mladi«, tisti iz ZSMS?

»To so pa zelo zanimivi pobje. Obnašali so se, kot bi bili opozicija Partiji. Ko sem poslušal govor enega od njih, mi je bilo takoj jasno, da jim sistem čisto ustreza, samo mudi se jim priti na vrh. Kar je bilo spet po svoje koristno za nas, bili so pač še eni, ki so hoteli isto kot mi, čeprav s povsem drugih izhodišč. Poleti 1989 se je, tudi tu pri nas, večkrat sestal ALKO (alternativna koordinacija): krščanski demokrati, SDZ, socialdemokrati, Bavčarjev odbor in ZSMS. Andrej Magajna od socialdemokratov je večkrat predlagal, da se dogovorimo za skupni nastop na volitvah. Takrat se je pokazalo, da nimamo vsi enakih namenov; za ZSMS-jevce in tudi za Bavčarja ta predlog ni bil sprejemljiv. Drugi pa smo se zedinili za Demos, šli skupaj na volitve in zmagali.«

Vi si niste prizadevali samo za načelne vrednote, kakršna je demokracija, temveč ves čas tudi za boljši položaj slovenskega kmeta …

»No, kmetje smo si za to prizadevali že v socializmu, a so nas vedno znova potisnili v SZDL ali pa razpustili. Začeli smo s kmečkimi društvi za samopomoč, se potegovali za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in si ga tudi izborili, čeprav je bilo bolj tiste sorte, ki ji Avstrijci pravijo 'Tabakrente, glih za tobak'. Pa v okviru Zadružne zveze smo zmeraj nekaj poskušali in tudi kaj malega dosegli. Mislili smo, da bomo v novi državi dosegli še bistveno več, a spet ni šlo tako, kot smo hoteli. Bil sem pobudnik za ustanovitev kmečke zbornice (KGZS). Če bi vedel, da od nje ne bo nobene koristi, bi tega ne predlagal.«

Je v zadrugah še prihodnost za kmeta?

»Ko je bil sprejet zadružni zakon, sva bila tako minister Osterc kot jaz prepričana, da bodo kmetje končno vzeli stvari v zadrugah v svoje roke. Pa jih niso. Minister Osterc je rekel takratnemu predsedniku Zadružne zveze Frelihu, naj izbere primerno število ljudi, da jih bodo izšolali za vodenje zadrug. Seveda jih ni izbral, saj ni bil neumen, potem bi se mu sistem podrl. Zdaj je v zadrugah slabše, kot je bilo, sploh se ne ravnajo več po zadružnih načelih, ampak po pravilih kapitalskih družb. Zato ustanovijo kmetje novo zadrugo, imenovano GPZ (govedorejsko poslovno združenje), a spet ne gre. Zadružna zveza in kmečka zbornika pa nič ne naredita.«

Kako pa vidite sedanji položaj kmeta, zlasti tistega v EU, katere proračun je v glavnem za kmetijstvo?

»Ja, ampak za koga? Za velike kmete v Franciji in Nemčiji. V Avstriji, Švici in na Bavarskem so imeli včasih sistem tržnih redov, ki je preprečeval prevelike padce in skoke cen; to je omogočalo veliko stabilnost agrarnega trga. EU pa je pokleknila pred WTO /Svetovno trgovinsko organizacijo/, se pravi pred Ameriko, ki hoče popolnoma liberalni trg. To bi ustrezalo tudi nekaterim v Evropi, nikakor pa ne takšnim hribovskim revežem, kakršni smo v teh krajih. Zdaj nas je zajela še ta kriza, ki se kaže predvsem v drastičnem padcu cen. Za nas, ki smo mlekarji, je to skoraj katastrofalno.«

Včasih so se borci, kadar ni bilo kaj po njihovem, jezili: A smo se za to boril'! Tudi vi ste bili velik borec, pa vas vprašam: Je to, kar imamo zdaj, tisto, za kar ste se ves čas prizadevali?

»Ne, nisem se za to boril!«

Kaj vas pa najbolj moti?

»Skoraj vse. Predvsem pa to, da se ne spoštuje ustave. Vanjo smo zapisali, da naj bo pri nas socialna in pravna država. Pa ni, ne socialna ne pravna. Če bi vprašali ljudi, ki so šli 23. decembra 1990 na plebiscit, kako so si predstavljali to našo Slovenijo, bi najbrž odgovorili, da ne takšne, kakršna je danes. Pa za tisto, kar je narobe, še zdaleč nista krivi samo gospodarska kriza in recesija.«

Berete časopise, gledate televizijo?

»Malo že, a vse manj. Preberem naslove in rešujem križanke. Enkrat je bilo v petek in soboto toliko dela, da ni bilo časa niti za naslove. V nedeljo pa sem ugotovil, da svet še naprej stoji in funkcionira, tudi če ni Oman nič bral.«

Gospod Oman, ob vašem jubileju vam želimo, da bi bili zdravi in se še naprej posvečali tistemu, kar imate najraje: delu na kmetiji!