Na vrhu moje domovine

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 11. september 2009 / 06:00

Triglav (2864 m) - Po kateri poti na Triglav peljati nekoga, ki mu je obisk gora bolj izjema kot pravilo? Iz Vrat? Iz Krme? S Pokljuke? Hja, katerokoli pot bomo izbrali, nobena ne bo povsem lahka, a najlažja je še vedno tista s Pokljuke, čeprav je najdaljša.

Triglav z Aljaževim stolpom je globoko zasidran v srca Slovencev in želja, vsaj večine je, da bi stali na vrhu naše najvišje gore in se zazrli v svet pod seboj. Misel, da si pravi Slovenec šele, ko osvojiš Triglav, je rahlo diskriminatorna, saj vsak, žal, tega ne zmore. A kljub temu, vsi s ponosom govorimo o Triglavu in nekatere poti nanj so prave romarske poti; na njegovo teme se dnevno vijejo procesije domačih in tujih planincev, gornikov, med njimi pa so tudi številni turisti.

Najlažja pot na slovenskega očaka je tista s Pokljuke, po drugi strani je pa tudi res, da je to dolžinsko najdaljša pot. Če gremo na Triglav z nekom, ki so mu vzponi po gorah bolj izjema kot pravilo, potem bomo izbrali pot s Pokljuke.

Skozi Bled se zapeljemo do Pokljuke. Mimo Mrzlega Studenca nadaljujemo proti vojašnici na Rudnem polju, kjer zavijemo desno in po nekaj sto metrih parkiramo ob vznožju smučišča. S potjo na Triglav začnemo po cesti, kjer na prvem ovinku zavije v gozdni breg stezica, ki nas pripelje na zgornjo cesto, kjer se tudi še da parkirati. Sledimo makadamu in markacije nas spet usmerijo v gozd. Pot se vije v okljukih dokaj strmo, a le nekaj minut, nato se pot skorajda položi, vmes tudi rahlo spusti. Brez skrbi, na pravi poti smo, čeprav izgubljamo na višini. Pot po Pokljuki se kar vleče, na naši levi strani je planina Konjščica. Prečimo hudourniški potoček, ko pot zavije desno, se strmo vzpne in že smo pod Studorskim prevalom. Z njegovega vrha se pot rahlo spusti, nato pa preči pobočja Velikega Draškega vrha in Tosca. Po umetno narejeni široki polici prečimo del Tosca, kjer je potrebna previdnost, saj se gibljemo po teritoriju padajočega kamenja. To je del, ki je bil leta 2008 poškodovan v skalnem podoru. Sledi rahel vzpon, kjer se nam z leve strani pridruži pot iz doline Voje, in nato lagoden sprehod do Vodnikovega doma. Od Vodnika nadaljujemo v smeri proti Triglavu, kjer se kmalu srečamo s prvo jeklenico, zavarovanimi izklesanimi stopnicami in že smo na Konjskem prevalu. Do Kredarice nas čaka še ena ura in pol. Pot se prečno vzpenja, s pomočjo varoval pa zmoremo tudi tehnično zahtevnejša mesta. Strmina se poveča, šodr pod nogami nas utrudi; ravno pravi čas, saj smo že dosegli Kredarico. Če je potrebno, si malo oddahnemo. Do Kredarice smo potrebovali približno pet ur. Zdaj nas čaka le še vrh; najprej Mali, nato še Veliki Triglav.

Pri domu se usmerimo proti nekdanjemu ledeniku. Pot se rahlo spusti, zato da nas bo v vzponu pripeljala do začetka zavarovane plezalne poti. Najstrmejši je del do vrha Malega Triglava. Pot je odlično zavarovana, izklesani so dodatni stopi. Če pot ne bi bila tako opremljena, kot je, bi bil vzpon na Triglav precej težji in prepričana sem, da se nanj ne bi vile procesije ljudi. Z leve strani se nam priključi pot s Planike. Prečimo znani greben, ki se ga je včasih, ko pot še ni bila zavarovana, dobesedno jahalo, da se ga je prečilo, saj je globoka praznina na obeh straneh. Zmerno se vzpenja, a tik pod vrhom nas čaka še zadnji strm vzpon. Tudi tukaj je pot odlično zavarovana. Nekaj metrov pod vrhom se levo navzdol odcepi pot do Staničevega zavetišča, preproste, v skalo vklesane luknje, ki ga je dal napraviti leta 1895 Jakob Aljaž. Danes je zavetišče bolj zanemarjeno in tudi brez opreme, nekdaj pa je bila notri celo miza s klopmi. Mi nadaljujemo do vrha moje domovine, kot je še pred nekaj leti pisalo na žigu, ki sem si ga takrat s ponosom odtisnila v svoj gorniški blokec.

Aljažev stolp na Triglavu je bil postavljen leta 1895, ko je župnik Jakob Aljaž kupil njegov vrh za 5 goldinarjev. V tistem času so tujci oblegali slovensko ozemlje, osvajali naše vrhove, zato je želel zaščititi tisto, kar je naše, in prehiteti tujce. Stolp je postal, po mojem mnenju, edini simbol slovenstva, naše identitete na sončni strani Alp. Za tistega, ki je na Triglavu prvič, sledi obvezen krst: s štrikom po zadnji plati.

Ker nas jekleni konjiček čaka na Pokljuki, bomo sestopili po poti vzpona. Če se vam zdi tura prenaporna za en dan, bomo prenočili na Kredarici ali v Planiki. Samo pravočasno si zagotovimo posteljo.

Nadmorska višina: 2864 m

Višinska razlika: 1514 m

Trajanje: 10 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic