Nekoč v gore za preživetje, danes za doživetje

Z Vogla na Komno. Po poti, ki je bržkone tudi pred tisoč in več leti vodila z enega na drug konec takratne prebivalce Bohinja. Motiv dvajseterice pohodnikov pa je bil prejšnji petek seveda drugačen kot Prabohinjčev.

Le kako bi lahko odklonil vabilo arheologinje Gorenjskega muzeja Mije Ogrin na pohod z Vogla do Komne, oplemeniten s strokovnim vodenjem po tako imenovani Železni poti. Gre za mednarodni projekt alpskih dežel, ki imajo skupno zgodovino rudarstva, in je intenzivno potekal v letih 2005 do 2007. Projektu se je pridružil tudi Gorenjski muzej in v okviru študij in raziskav je pod vodstvom Ogrinove potekalo dokumentiranje, odkrivanje in raziskovanje novih arheoloških najdišč in pozabljenih rudnih najdišč na območju Pokljuke, Triglavskega pogorja, Spodnjih bohinjskih gora in Jelovice. Tokrat je bilo v načrtu ogledati si tri taka najdišča na okrog 1500 metrov nadmorske višine med Voglom in Komno.

»Osnovni motiv, da sem se odločila za organizacijo takega poučno rekreativnega pohoda, je bil, da se tudi visokogorska arheološka dediščina približa ljudem, saj je do pred nekaj desetletji še veljalo, da v najstarejših arheoloških obdobjih visokogorski svet ni bil obljuden,« je povedala Mija Ogrin in dodala, da so s temi arheološkimi raziskavami (poleg tistih na območju Velike planine) dokazali, da je naš visokogorski svet obljuden že od bronaste dobe naprej. Eden motivov pa je bil seveda tudi začutiti kulturno bogastvo visokogorskega sveta in se ga naučiti varovati.

Kakšnih dvajset pohodnikov (in ena psička) smo se tako podali z Vogla proti Zadnjemu Voglu, do Poljanice, do Kala, preko Konjskega sedla do planine Za Migovcem, nato pa preko planine Govnjač do Komne in nato mimo slapa Savice nazaj v dolino. Le kaj za vraga je prednike Bohinjcev gnalo v take višave, ko pa je dolina toliko bolj prijazna in lažje prehodna, prepričan sem, da je bilo tako tudi v preteklosti, ne le sedaj v dobi prometa. »Ljudje so v visokogorski svet sprva hodili kot lovci in nabiralci, nato kot iskalci rud, v rimskem času pa jih je zanimala tudi paša na naravnih visokogorskih travnatih območjih,« je povedala naša vodnica. Da so se ljudje takrat mnogo bolj znali ravnati po naravi in so gradili postojanke na sončnih legah, v zavetrju, v bližini vode, ob gozdni meji …

Na Poljanici je bilo živahno v pozni antiki, saj so bili na tej lokaciji med drugim najdeni temelji objekta in okrasen vojaški pasni okov ter ostanki keramike, na Kalu prav tako kamniti temelji poznoantične oziroma zgodnjesrednjeveške stavbe, na dvignjenem grebenu je bil najden novec iz 4. stoletja, odkrili so bronastodobno postojanko, ostanke okrašenega lonca. Najprej so ljudje tam gojili pašništvo, kasneje pa so tudi rudarili, o čemer pričajo tudi ostanki rudnih jam, ki so dobro vidne. Za Migovcem ne manjka pozno antičnih ostankov posod. Na planini Govnjač pa smo si ogledali tudi arhitekturne ostaline 1. svetovne vojne, ruševine oficirskega doma ter temelje vojaških barak. Prav veselje je bilo pogledati krave, ki so se pasle na tamkajšnji planini. Kot je povedala Ogrinova, so planino po štiridesetih letih spet oživili. Komna in spust do Savice je bil prijeten zaključek poti, ki je navdušila vse pohodnike, ki so že spraševali, kam bo vodila naslednja pot. Kot je povedala Ogrinova, bo z vodenjem in promoviranjem Železne poti nadaljevala, saj mora to postati stalnica. »Strokovno moramo usposobiti vodiče, ki bodo lahko zamenjali mene ali prav tako dobrega poznavalca Janeza Bizjaka. Delala bom na tem, da bomo organizirali vsaj dvakrat na leto vodenje po Železni pot, tudi v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom, ki je pri postavitvi tabel imel glavno delo. Pomladi nas čaka lažja tura na Klek in Lipanco.«