Presežek Vzajemne pripada lastnikom

Zveza društev upokojencev je letos v javnosti najbolj prepoznavna po svojih prizadevanjih, da upokojenci prevzamejo aktivnejšo vlogo v zavarovalnici Vzajemna. O tem in še drugih vprašanjih te generacije s predsednico zveze dr. Matejo Kožuh Novak.

Osrednja dejavnost vaše zveze je letošnje poletje povezana z zavarovalnico Vzajemna. Želeli ste se udeležiti redne skupščine, zbirali ste pooblastila za izredno. Kaj želite doseči?

»Osnovni cilj naše aktivnosti v zvezi z Vzajemno je zagotoviti, da bodo sredstva, ki jih veliko ljudi težko vsak mesec plačuje za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, porabljena za namen, za katerega jih zbiramo – za plačilo zdravstvenih storitev in za projekte promocije zdravja. Zaradi tega še vedno zbiramo pooblastila za sklic izredne skupščine Vzajemne, kjer bomo zbrali več kot dve tretjini glasov, da bomo zamenjali nadzorni svet. Ta mora usmerjati vodstvo Vzajemne, ne pa potrjevati vsega, kar se vodstvo spomni, kar se dogaja sedaj. V nadzorni svet bomo skupaj s sindikati predlagali tako predstavnike zaposlenih kot tudi predstavnike upokojencev. V Vzajemni bo treba predvsem dopolniti sistem zastopanja interesov lastnikov, kar je do sedaj močno šepalo. Gospod Aver trdi, da smo lastniki nezainteresirani, ko smo pokazali interes, pa je najel odvetnike, ki jih je plačal 250 evrov na uro, da so nas na redni skupščini pustili pred vrati. Vedeli smo, da se bo to zgodilo, hoteli smo le ljudem jasno pokazati, kako dela vodstvo Vzajemne. Našo prisotnost je odklonil kar predsednik uprave Vzajemne sam, pri tem, da bi moral zamudni rok, če smo rok prijave res zamudili, ugotoviti šele predsednik redne skupščine na sami seji, torej bi nas morali spustiti v dvorano.«

Zakaj vztrajate, da se Vzajemna ukvarja izključno z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem (in ne denimo tudi z življenjskim)?

»Vzajemna je neprofitna vzajemna zavarovalnica, ki mora, če se ji nabere preveč sredstev, presežek vrniti lastnikom (skupaj nas je skoraj 900 tisoč) ali pa se z njimi natančno dogovoriti, kako bo porabila presežek. Za odprtje projekta življenjskih zavarovanj potrebujejo kar veliko sredstev. Teh ne morejo dobiti drugače, kot da, bodisi ustanovijo delniško družbo (kar jim je zakon prepovedal) bodisi dvignejo prispevek za dopolnilno zavarovanje. Najbolj pomembna informacija je ta, da dobičke, ki bi jih prineslo življenjsko zavarovanje, ne morejo prenesti nazaj v zdravstvo, s čimer skuša zavajati ljudi g. Aver (oddaja Tarča na TV1). Dobičke v življenjskem zavarovanju lahko izplačajo le tistim, ki se življenjsko zavarujejo. Koliko 'dobička' dobimo tisti, ki smo življenjsko zavarovani letno, pa tako vemo.«

Kar petina upokojencev pri nas živi z manj kot 400 evri na mesec. Kako bi se morali po vašem mnenju lotiti tega problema, ali zadošča zgolj draginjski dodatek enkrat na leto?

»Draginjski dodatek ni rešitev – država da veliko denarja, posamezniku se pa zelo malo pozna. Rešitev je v izpopolnitvi varstvenega dodatka, pri katerem država vsako leto določi življenjski minimum (koliko sredstev potrebuje enočlansko, dvočlansko … gospodinjstvo za osnovno preživetje), potem pa vsi, ki s svojim dohodkom tega minimuma ne dosežejo, dobijo iz državnega proračuna mesečno razliko med dohodkom in višino življenjskega minimuma. Sedanji varstveni dodatek je vezan na dolžino delovne dobe, kar je nepravično in nerazumno. Ideja o državljanskem dodatku je izpopolnjena varianta varstvenega dodatka, saj naj bi dobili iz proračuna dodatek tudi delavci in njihove družine, ki prav tako ne dosežejo življenjskega minimuma. Zaradi poenostavitve sistema naj bi državljanski dodatek dobili vsi državljani, tisti, ki imajo dovolj velike dohodke, pa bi dodatek s plačanim davkom vrnili. Seveda pa zahteva ta ukrep dosledno plačevanje davkov, kar pa je ena od najšibkejših točk naše družbe, saj bogati raje plačujejo drage pravnike, da ne plačujejo davkov.«

Vaša organizacija predlaga tudi spremembe pri odmerjanju pokojnin, ki naj bi se ravnale po gibanju neto in ne bruto plač kot doslej. Kaj bi to prineslo upokojencem?

»Leta 2004 (če se ne motim) so znižali prispevke na plače, zato so se delavcem zvišale neto plače. Ker se pokojnine odmerjajo od bruto plač, se pokojnine niso dvigovale z enakim tempom kot plače. Poleg tega je uspešno delovala pokojninska reforma, začeta leta 2000. Leta 1999 je znašala povprečna pokojnina 68,5 odstotka povprečne plače, danes znaša le še 60 odstotkov. Po izračunu naših strokovnjakov so bili zaradi neusklajenosti pokojnin z rastjo plač upokojenci v celotnem obdobju veljavnosti zadnjih pokojninskih zakonov prikrajšani za milijardo evrov.

Trdimo, da pomeni siromašenje upokojencev tudi siromašenje naših družin, pomeni pa tudi grožnjo gospodarstvu, saj 500 tisoč upokojencev ni majhna potrošniška skupina. Zelo malo upokojencev ima tako velike pokojnine, da lahko potuje po svetu in pušča svoje pokojnine zunaj domovine. Veliko večino od 4,3 milijarde evrov, kolikor so znašale pokojnine v letu 2008, porabimo upokojenci doma, torej smo pomemben element v domačem gospodarstvu. Naše pokojnine so pomemben vir za izplačilo plač (domovi za starejše, trgovina, gostinstvo, servisne dejavnosti), brez nas bi polovica zdravstvenih delavcev izgubila službe, da ne govorimo o tem, da smo pomemben element v družini. V Zvezi društev upokojencev smo izračunali, da letno prispevamo s svojim delom in drugo pomočjo v družini in kot prostovoljci zunaj družine 7,5 milijarde evrov, če je naša ura vredna 12 evrov. Ker pa pokojnine vztrajno nazadujejo, postajamo zadnja leta življenja, ko potrebujemo pomoč okolja, vedno večje breme otrokom: polovica upokojencev ne more več s pokojnino pokriti stroškov domskega varstva v javnih zavodih, kar 80 odstotkov pa ne v zasebnih. Da o oskrbi na domu, ki je za najbolj odvisne od okolja še dražja, sploh ne govorimo.«

Kakšen je odnos vaše zveze do podaljševanja starostne meje za upokojitev?

»V zadnjih 50 letih je vsaka generacija, ki vstopa v starost, bolj zdrava in vitalna. Zato je smiselno pustiti mejo upokojevanja odprto in nuditi ljudem vrsto spodbud, da bodo delali dlje. Pri visoko izobraženih ljudeh, ki imajo največ možnosti, da celo življenje delajo to, kar jih veseli, ni nič več redkost, da delajo do 70. leta ali dlje, če so zdravi. Podaljševanje delovne dobe zahteva veliko sprememb v razmišljanju vodstev podjetij in načrtovalcev razvoja. Človek ne more celo življenje opravljati istega dela enako intenzivno. Vodstva podjetij in ustanov bi morala predvsem razmišljati o tem, kako smiselno porabiti izkušnje starejših delavcev, ne pa, da se jih skušajo čim prej znebiti. Tudi ostarela snažilka ima izjemne izkušnje, kako preživeti v kolektivu, kjer so vsi nad teboj – te izkušnje bi koristile marsikateremu mlademu delavcu, da bi lažje prestal prva leta v kolektivu.«

Evropska raziskava (Eurobarometer) je letos pokazala, da kar četrtina ljudi meni, da so stari ljudje družbi v breme. Kako upokojenci razumete takšna sporočila?

»To so sporočila neoliberalnih ekonomistom mladim, da jih bodo 'shecali', da vlagajo v druge in tretje stebre za varčevanje za starost, ker naj bi bile osnovne pokojnine tako majhne. Vedeti morate, da potrebujejo sodobni Bavčarji in Averji privatne pokojninske stebre, da se igrajo z delnicami. Vsakih nekaj deset let pa najpametnejši med njimi naredijo recesijo in druge tajkune oberejo. To, da ostajajo horde upokojencev in delavcev brez pokojnin in dela, je pa 'kolateralna' škoda.«