Program za obliznit prste

Nova gledališka sezona prinaša ambiciozen program, v katerem se odraža današnji čas recesije, totalnega kapitalizma, porušenih medosebnih odnosov. Za začetek sredi septembra prihaja Gogoljev Revizor v režiji Mateje Koležnik.

Pred vrati Prešernovega gledališča je nova abonmajska sezona, za vrati pa marsikaj. Od odra, dvorane in drugih pritiklin, ki že več let kličejo po temeljiti prenovi, za katero v Kranju vedno znova ni denarja, do ambicioznega umetniškega vodstva in kvalitetnega igralskega ansambla, ki ne glede na vsako leto praviloma slabše letno proračunsko izhodišče, poskuša ustvariti kar se da kompetenten in kvaliteten program. Da jim to uspeva, govorijo vsakoletni vpisi abonmajev, gostovanja po vsej Sloveniji in vedno nove nagrajene predstave, igralci, režiserji. »Po statističnih podatkih smo uspešni in po vseh merilih močno odstopamo od majhnega obrobnega gledališča,« meni direktor gledališča Borut Veselko: »Kar pa se nazaj vrača kot kazen, da nam glede na preteklo leto ministrstvo za kulturo zmanjšuje sredstva za 20 odstotkov, prav tako pa nam je občina v imenu krize zmanjšala materialna sredstva za več kot 40 odstotkov.« Kljub temu je prepričan, da bodo eno najbolj ambiciozno zastavljenih gledaliških sezon zadnjih let izpeljali kar najbolj uspešno. »Odločnosti in poguma nam ne manjka, že zaradi načrtovanih predstav pa tudi režiserjev, ki bodo gostovali pri nas.»Ko sem postavljala letošnji program, sem razmišljala o svetu, v katerem živimo, in o medsebojnih odnosih, s katerimi se srečujemo. V tem smislu lahko rečem, da zelo drzni vstopamo v novo sezono, saj bomo s predstavami glede na današnjo situacijo, ki ni ravno rožnata, oblasti, družbi in svetu, pa tudi samemu sebi postavili ogledalo. Menim, da je gledališče danes bržkone edina ustanova, ki lahko izpostavi kritičen odnos do stvarnosti,« razmišlja umetniška vodja gledališča Marinka Poštrak.

Letos tako pripravljajo štiri premiere. Prva bo 19. septembra na sporedu razvpita in danes še kako aktualna Gogoljeva komedija Revizor, ki jo režira Mateja Koležnik. V komediji se bo v vlogi mestnega župana kranjskemu občinstvu prvič predstavil, kot nova okrepitev Prešernovega gledališča, igralec Primož Pirnat, ki je prišel iz PDG Nova Gorica. Oktobra bo sledila uprizoritev besedila z naslovom Lep dan za umret Vinka Möderndorferja, nominiranega za Grumovo nagrado. Režiser bo avtor sam. Mesec dni za tem bo nova premiera, klasika ameriške dramatike, drama Steklena menažerija Tennesseeja Williamsa, ki jo bo režiral Damir Zlatar Frey. Marca prihodnje leto pa bodo vrhunec sezone zastavili s Cankarjevimi Hlapci v režiji Matjaža Bergerja in v koprodukciji z novomeškim Anton Podbevšek Teatrom. »Prepričana sem, da bo po dvojnih Hlapcih, ki sta jih pred skoraj 20 leti režirala Mile Korun in Dušan Jovanović, naša izvedba prav tako razburkala javnost.«

V različnih abonmajih bomo videli tudi predstavo koprskega gledališča Znamke, nakar še Emilija Dušana Jovanovića, ki jo je v lanski sezoni na oder postavil Jaka Ivanc, sledile pa bodo še predstave: Macbeth After Shakespeare, Heinerja Müllerja (koprodukcija Mini teatra Ljubljana, Cankarjevega doma, Novega gledališča Zagreb in Zagrebškega gledališča mladih), Vincent River Philipa Ridleyja v koprodukciji Gledališča Glej in ŠKUC Gledališča, dobitnica nagrade občinstva na letošnjem Tednu slovenske drame, predstava Solistika Branka Završana (koprodukcija Društva Familija in Mestnega gledališča ljubljanskega) ter kriminalna komedija Božična večerja Dese Muck in Jureta Ivanušiča v izvedbi Gledališča Koper.

Do temeljitejše prenove, kot kaže, še nekaj časa ne bo prišlo, gledališče pa tudi ob vsakokratnem zmanjševanju dotacij s strani ministrstva in občine, tudi vedno težje uresničuje vsako leto zastavljeni program, ki bo letos oplemeniten tudi s 40. izvedbo Tedna Slovenske drame. »Opažam, da gledalci ostajajo naši edini zvesti zavezniki,« tudi razmišlja Veselko. Stanje, v kakršnem se je znašlo osrednje gorenjsko gledališče, pa se odraža tudi v repertoarni knjižici, ki je domišljena v znamenju realnosti in iluzije. Če so v njej fotografije, na katerih se ekipa gledališča predstavlja v dotrajanih prostorih, realnost, pa je iluzija tista, ki jo gledalci občutijo, ko pridejo skozi lepo pročelje in si ogledajo vse te predstave. Vanjo so dodani še citati dr. Aleša Gabriča iz njegovih besedil iz leta 1957, ko je bilo profesionalno gledališče v Kranju ukinjeno.