Čas za zdravico in Zdravljico

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 11. november 2014 / 10:35

Te dni mineva 170 let, odkar je jeseni leta 1844 pesnik France Prešeren napisal Zdravljico. Na to nas spominja knjižica z naslovom Zdravljica in njena pot v svet, v kateri je pesem prevedena v šestindvajset jezikov. V Zavodu za turizem in kulturo Žirovnica so pripravili tudi razstavo ilustracij za to knjigo avtorice Andrejke Čufer.

A wreszcie o przyjaciele, Podnieśmy szklenice wraz, bi zastavili poljski prijatelji, še eni slovanski bratje Čehi bi nazdravili A nyní, moji milí, zvedněme číši poslední, sosedje Madžari pa Testvérek, mire vártok? Egy pohárral magunkra is!, italijanski veseljaki bi družbo pozvali Finalmente volgiamo, amici, a noi il bicchiere, umirjeni Finci Vielä viimein, ystävät, malja meille itsellemme. Nekoliko bolje bi razumeli Nemce: Auf uns zuletzt, ihr Freunde, erhebt das Glas gefüllt aufs neu, in v računalniški dobi, ko prevladuje angleški jezik, Angleže: And last, my friends, come hither, let's raise unto ourselves a toast! Ključ, ki odpira vrata do pomena zapisanih besed, je vsekakor original, gre namreč za prva dva verza zadnje, osme kitice Prešernove Zdravljice: Nazadnje še, prijat'lji, kozarce zase vzdignimo. V prihodnjih dneh se bo na Slovenskem ob pokušinah mladega vina dvignilo nemalo kozarcev v čast kapljici, ki srce razjasni in oko. Saj smo vendarle vinorodna dežela, mar ne?

Šestindvajset prevodov in izvirne ilustracije

V uvodu zapisane besede smo si izposodili iz knjižice Zdravljica in njena pot v svet, ki je letos februarja ob slovenskem kulturnem prazniku in za obeležitev 170-letnice, kolikor je minilo od takrat, ko je Prešeren napisal to svojo Slovencem zagotovo najbolj znano pesnitev, izšla pri Zavodu za turizem in kulturo Žirov­nica. »Ideja o izdaji Zdravljice v čim več prevodih v druge jezike se nam je zdela zanimiva, saj gre za pesnitev, ki presega poezijo kot tako, hkrati pa tudi nacionalne okvire. V knjižici smo uspeli zbrati šestindvajset prevodov, od bolgarskega iz leta 1946 do japonskega, ki je nastal lani,« je povedala direktorica zavoda Maja Zupan in dodala, da so k sodelovanju povabili domačinko iz Vrbe, akademsko kiparko Andrejko Čufer, ki je k vsakemu prevodu naslikala tudi ilustracijo. Te so vsebinsko povezane z državo oziroma narodom, v katerega jezik je prevedena Zdravljica. Tehnika, ki jo je pri svojem delu uporabila avtorica, je zelo zahtevna, nekdo jo je navihano označil kar za »vinorel«, saj ilustracije poleg tuša in barvnih svinčnikov vsebujejo tudi vino teran.

Kot je zapisala avtorica, so ilustracije naslikane na pivnik, na katerem se tuš v kombinaciji z vodo in teranom močno razlije, pri tem pa na robovih ustvari nepredvidljive mavrične prelive. Da je nekoliko eksperimentirala, zato vsaka ilustracija tudi ni uspela že v prvem poskusu. »Barvni nanosi dobijo poseben žar – kot ga imajo tudi Prešernovi verzi,« meni Čuferjeva. Pri tem razlivanje po mokrem papirju daje ilustracijam mehkobo, barvni svinčniki pa na mehko ozadje ostreje izrišejo detajle. »Razmišljala sem, kako v šestindvajsetih jezikih ilustrirati isto pesem z različnimi motivi, da se ne bi ponavljala in bi s tem bila dolgočasna. Tako sem z naslovi posameznih ilustracij uporabila vsebino celotne pesmi, pri slikanju pa sem za vsak prevod iskala neko simboliko, povezavo z narodno motiviko, značilnostjo kulture vsake posamezne države. Tako sem pri Japonski uporabila žerjava, pri Arabcih porisane roke, pri poljskem prevodu vrč s petelinčkom …« je še povedala Andrejka Čufer, ki občuduje Prešernovo poezijo. Na domači krušni peči je pesniku posvetila tudi dve pečnici, na eno je naslikala njegovo silhueto, na drugo zapisala verze.

Ilustracije so od konca septembra, takrat so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine odprli razstavo, na ogled v veži Prešernove rojstne hiše. Po razstavi vas popelje Mira Novak in razloži tudi pomenske podrobnosti ilustracij, od katerih je k vsaki zapisan tudi en verz iz Zdravljice z dodanim angleškim prevodom.

Pesniku je verze navdihnila tudi vinorodna jesen

France Prešeren se je lotil pisanja Zdravljice na jesen 1844. Zdrava ljudska pamet nam namigne, da je čas trgatve in mladega vina ravno pravi za tako delo, o čemer govori tudi podnaslov pesmi Ob novini leta 1844 (novina je po SSKJ čas, ko se spravljajo pridelki, v našem primeru gre za vino, torej je imel France v mislih martinovo). Na trdnejši podlagi pa slovstveni zgodovinarji predvidevajo, da je pesniku pobudo za Zdravljico dal duhovnik, poljudnoznanstveni pisec in učitelj vinogradnikov, Matija Vertovec (1784–1851) z Vipavskega. Med drugim je tudi Petra Kozlarja spodbudil k izdelavi zemljevida slovenskih dežel, ki je izšel leta 1853. Vertovec je Prešernu svetoval, naj napiše odo vinu, a kot se je izkazalo kasneje, je iz pesmi nastalo veliko več kot le hvalnica žlahtni kapljici. Že res, da nas na veselo pivsko družbo spominja že sam pogled na pesem, tako v rokopisu kot v tiskani izvedbi, vsak verz je namreč oblikovan v čašo s podstavkom, kratkim pecljem in kozarcem, a se je Zdravljica izkazala za mnogo pomembnejšo s svojim narodnobuditeljskim sporočilom. Prešeren je pesem sicer pripravil za objavo v Poezijah decembra 1846, a jo je kasneje iz zbirke tudi izločil, saj je cenzor Franc Miklošič tretjo kitico Edinost, sreča, sprava označil za spotakljivo. Celotna in nekoliko spremenjena je Zdravljica tako izšla šele leta 1848.

Sedma kitica Žive naj vsi narodi je po melodiji sicer že uveljavljene uglasbitve Stanka Premrla (1880–1965) postala slovenska himna. Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije že pred osamosvojitvijo 27. septembra 1989. Zdravljica je bila doslej ilustrirana trikrat. Prvič je izšla sto let po nastanku, leta 1944, v partizanski tiskarni v Davči (avtorja likovne podobe sta bila arhitekt Marijan Šorli in slikar Janez Vidic), drugič je Zdravljico lani likovno interpretiral Damijan Stepančič, kot tretja pa jo je ilustrirala prav Andrejka Čufer.

Zdravljica torej živi že 170 let tako v Prešernovih domačih krajih in kot državna himna na mnogih dogodkih po Sloveniji, še posebno pa smo nanjo ponosni, kadar zazveni v tujini. Običajno po zaslugi slovenskih športnikov, ki s svojimi uspehi organizatorja tekmovanj velikokrat izzovejo k predvajanju slovenske himne. Pesnik bi bil zagotovo ponosen.