Oživljanje kamniške majolike

Slaba tri leta potem, ko so v Kamniku izdelali zadnjo majoliko, si občina in številni drugi pobudniki v stari Plečnikovi železniški postaji prizadevajo nekdanjo kamniško znamenitost obuditi in ji poiskati nove možnosti.

Kamniške majolike, enega najbolj prepoznavnih slovenskih spominkov s specifično ročno poslikavo, ki je ime Kamnika ponesel po vsem svetu, so v podjetju ETI Svit, ki je bil naslednik prve kamniške keramične delavnice, prenehali izdelovati poleti leta 2008, po 153 letih redne proizvodnje.

»Naše majolike so bile prepoznavne povsod, a našega dela okolica ni cenila,« so takrat razočarane in žalostne sporočile slikarke, ki so obvladale specifično, a kot se je izkazalo tudi predrago ročno delo, saj se ekonomski računi podjetja kljub prepoznavni obliki te dediščine preprosto niso izšli. A kot kaže, zgodba o majoliki v Kamniku le ne bo povsem zamrla. Občina Kamnik je že konec leta 2009 odkupila propadajočo Plečnikovo železniško postajo v središču mesta, ki je kot eno bolj pomembnih Plečnikovih del na Kamniškem sicer evidentirana kot spomenik kulturno-arhitekturne dediščine, in to prav z namenom, da jo temeljito obnovi in v njej uredi prostore za zgodovinsko predstavitev in izdelovanje kamniških majolik.

V prostorih Plečnikove železniške postaje se je pred dnevi na pobudo Agencije za turizem in podjetništvo Kamnik na prireditvi z naslovom Kamniška majolika – ohranitev in možnost razvoja zbrala skupina strokovnjakov in ljubiteljev keramike, ki je pripravila delavnico s prikazom izdelave in poslikave majolik in okroglo mizo na temo Kakšne so možnosti ohranitve in razvoja kamniške majolike. »Občina bo k obnovi prostorov pristopila še v tem letu in to tudi v primeru, če na razpisu za nepovratna sredstva v višini 360 tisoč evrov, za katera smo se že prijavili, ne bi bili uspešni. Želimo si, da stavba čim prej zaživi, prav tako se na občini zavedamo vrednosti majolike, po kateri je bil Kamnik prepoznaven po vsej Evropi,« je optimistično napovedal podžupan Robert Kokotec. A poskrbeti bo treba tudi za vsebine, zato so se zbrani zavzeli, da bi majoliko oz. njene značilne poslikave zaščitili. »Če že ne proizvodnje, moramo ohraniti znanje,« je prepričana Irena Radej, mojstrica slikanja na keramiko, ki je kot slikarka v dekorativnem oddelku podjetja Eti Svit delala kar 32 let. Majolike so doslej poskusili posnemati številni, a vse ni šlo v pravo smer. Posebnost kamniške majolike namreč ni zgolj v obliki, saj so takšno pivsko posodje poznali že v renesansi in se je iz Italije razširilo po vsej Evropi, pač pa v specifični poslikavi in prav to naj bi bil predmet načrtovane zaščite. Le kamniške majolike so bile prepoznavne po grbu v sredini vrča (v slikarski delavnici podjetja Eti Svit so tako zbrali najpopolnejšo zbirko grbov slovenskih in tudi jugoslovanskih mest in trgov), cvetju in značilnih zaključkih v rumeni in modri barvi, ki so jim v žargonu rekli 'pavi'.

Kljub temu da je podjetje zaprlo svoja vrata in majolik ne izdelujejo več, so po zaslugi Irene Radej vsi modeli in vse potrebno za vnovično oživitev proizvodnje, skrbno shranjeni. Najpopolnejšo zbirko so predali Medobčinskemu muzeju Kamnik, nekaj majolik je na ogled tudi v Narodnem muzeju v Ljubljani, vso tehnologijo pa še danes hranijo na sedežu podjetja Eti Svit v Izlakah. Program je bil občini že ponujen v odkup, a do danes denarja za to še ni bilo.

»Obiskovalci Kamnika nas še danes skorajda dnevno sprašujejo, kje bi se dalo kupiti majolike in Kamničani se dejansko premalo zavedamo pomena majolik in njihove zaščite. Nenazadnje je to blagovna znamka, ki se išče in prodaja. Nekdaj so majolike kupovali predvsem za reprezentativna darila,« je svoj pogled predstavila Andreja Eržen, direktorica Agencije za turizem in podjetništvo Kamnik, ki naj bi v obnovljeni Plečnikovi postaji vodila projekt Majol'ka bod' pozdravljena.

A prav vsi oživljanja majolike ne vidijo zgolj v ohranjanju in posnemanju klasične oblike in prepoznavnih poslikav. »Majolika je dosegla svoj rob in potrebuje transformacijo. Lahko jo oživljamo in ohranjamo v obliki, kot je bila, lahko pa jo povežemo z razvojem sodobne keramike. Predvsem pa bi morali graditi na izobraževanju, tako Kamničanov kot obiskovalcev mesta, saj bomo lahko le skozi razumevanje razvili neko spoštovanje in drugačen odnos do dediščine, ki pa je nujno potreben. Sama v obnovljeni Plečnikovi železniški postaji vidim možnost razviti izobraževalni center keramike, ki ga Slovenija še nima,« je svojo vizijo predstavila pobudnica tovrstnega oživljanja kamniške majolike lončarka in keramičarka Tatjana Hlačer, ki tudi vodi Skupino za interpretacijo kamniške majolike. Proti t. i. folklorizmu, kakor je poimenoval ohranjanje majolike v svoji klasični podobi, je tudi lončar in predsednik združenja ustvarjalcev in rokodelcev Fabrika Fabijana Urban Megušar, ki je prepričan, da bi morali razmišljati o tem, kako iz keramike narediti nekaj koristnega. »Pogled za nazaj naj prevzamejo muzeji, mi bi morali razmišljati sodobno in uporabno. Tradicijo moramo nadgraditi v širšem kontekstu,« je povedal in odprl ključno razpravo o tem, ali bi kamniško majoliko oživljali zaradi tradicije ali posla. Majolika je zaradi nekonkurenčnosti enkrat že umrla, a tudi uporabnost ni edini ključ do uspeha. Tudi velikoplaninski trniči, ki nimajo praktično nobene uporabne vrednosti, so se skozi leta razvili v prepoznaven simbol Velike planine in se – kot vedo povedati pastirji in delavci TIC-a – tudi dobro prodaja.