Učiti se

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. avgust 2009 / 06:00

Tovarišice in tovariši, še pomnite, kaj nam je naročal Vladimir Iljič? »Kak skazal tovarišč Lenin? Učitsja, učitsja, vsegda učitsja!« Učiti se, učiti se, učiti se, kar naprej učiti se! Kar naprej in ne le v šoli, ki se spet začenja. Lenin se s tem pozivom ni obračal le na šolarje, od cicibanov do študentov, mislil je na vse. Ljudje navadno mislimo, da tisto, kar smo se naučili v šolah, zadostuje, večine tega znanja pravzaprav nikoli ne (po)rabimo. A tako je bilo v časih Marije Terezije, ko so se začeli tudi »navadni« ljudje učiti brati, pisati in računati. Predvsem pa s strahom spoštovati svoje predstojnike, od domačega gospodarja do zemeljskega cesarja in nebeškega Boga. Slednjega (se) danes ne učijo več – a bi se morali – znanja pa ni nikoli dovolj in preveč, učiti se je res treba kar naprej.

Včasih je na Slovenskem veljalo, da je treba predvsem delati (in moliti). Večina Slovencev, zlasti starejših in dobro vzgojenih, to še zmeraj priznava. »Temeljni etični in motivacijski sklop, ki je poganjal Slovence vse doslej – vsaj zadnjih, recimo, 250 let – je bil sklop marljivosti, delavnosti, podredljivosti in discipline; ne-kradi-ne-laži, ora et labora.« Na to opozarja tudi ekonomist Franček Drenovec (v kapitalnem članku, ki smo ga citirali že zadnjič) in nadaljuje s svojega, ekonomskega vidika. »Podatki kažejo, da je zadnje desetletje k materialnemu napredovanju ljudi (če izvzamemo produkte zunanjega zadolževanja) še največ prispevalo zgolj intenziviranje dela, zgolj podaljševanje efektivnega delovnega časa in povečevanje fleksibilnosti zaposlitev, potiskanje marljivosti tudi že v območje velikega garanja in odrekanja. Stara etika se izžema do zadnjih kapljic. Pripeljala nas je do sem, kjer smo danes. Naprej nas, v sodobnem svetu, zanesljivo ne bo več.«

In kaj nas bo vodilo še naprej? »Naš stari etični in motivacijski 'paket' potrebuje hitro, temeljito dopolnjevanje z vrednoto znanja. Morda velja podobno tudi za samoiniciativnost in podjetnost itd., a je tudi ta sklop smiseln in uresničljiv samo ob prehajanju teže z marljivosti na znanje.« In kot rečeno že zadnjič: Edina rešitev sedaj je, da se Slovenci naučijo delati še kaj drugega, kot je tisto, kar delajo 'kitajci' ...« Leninov poziv k učenju je torej znova aktualen, le vsebine in načini tega učenja morajo biti novi, najnovejši. Toda: vprašanje je, ali si tisti, ki so v naši družbi (politiki) in njenih ustanovah (podjetjih, šolah, v zdravstvu, na univerzah ...) na oblasti zdaj, res želijo novih znanj in novih ljudi? Bi ti ne ogrozili njihovega položaja in kadrovskega monopola? Drenovec ugotavlja, da je res tako. Posebno dobro znajo za to, da »ostaja konkurenca omejena in položaji 'starih' neogroženi, poskrbeti v zdravstvu«. »Pa drugod? Si univerzitetni profesorji res želijo sprememb, kakršnihkoli, kjerkoli? Si 'stari' inženirji res želijo pristopanja kakšne nove, mlade, zagnane in dobro izobražene generacije? Pa stari menedžerji? Pa stari politiki? Si naši politiki res želijo, da bo o njihovih karierah odločali neki bolj izobraženi, razgledani in samozavestno volivci?«

Glavna ugotovitev je torej v ugotovitvi in vprašanju, ki se glasi kot sledi. »Izobraževanje je temeljni vzvod spreminjanja sodobnih družb. So naše stare elite res pripravljene spreminjati status quo, tisti status quo, v katerem so elite prav oni in ne kdo drug?« Tu je priložnost za tiste, ki se razglašajo za zares nove politike in imajo tudi ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Pa za vsakega od nas, da naredi kaj več tudi za svoje znanje. Da se kar naprej uči ...